Appeal allowed; default interest must run only from filing date regardless of accessory claim status.

Pritožbi upnika se ugodi, izpodbijani sklep se r a z v e l j a v i in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Stroški pritožbenega postopka so del nadaljnjih izvršilnih stroškov.

[JEDRO]

Obligacijski zakonik (OZ) v 381. čl. jasno določa, da je mogoče od neplačanih obresti zahtevati zamudne obresti samo od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo. Navedeno zakonsko določilo ne dela razlike med situacijo, ko so neplačane obresti uveljavljene kot glavni zahtevek, in situacijo, ko so uveljavljene kot akcesorna terjatev skupaj z glavno terjatvijo, od katere tečejo. Zato je stališče dolžnika v ugovoru po mnenju pritožbenega sodišča pravilno, vendar pa to stališče ne pomeni, da gre za spornost dejstev v zvezi s terjatvijo, zaradi katere bi bilo utemeljeno njeno razčiščevanje v sledeči pravdi, ampak gre v tem delu za pravno vprašanje o tem, kdaj lahko tečejo procesne obresti, ki ga bo moralo rešiti sodišče prve stopnje v izvršilnem postopku.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje: 1.) sklep o izvršbi opr.št. Ig z dne 29.9.2005, razveljavilo v delu, s katerim je bila dovoljena izvršba, to je v 2. točki izreka; 2.) sklenilo, da bo o zahtevku in stroških odločeno v pravdnem postopku pred Okrožnim sodiščem v K. V obrazložitvi je navedlo, da je dolžnik zoper sklep o izvršbi vložil obrazložen ugovor.

Proti navedenemu sklepu je upnik po svojem pooblaščencu vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagal njegovo razveljavitev. Zatrjuje, da je ugovor dolžnika z dne 14.10.2005 neobrazložen in brez potrebnih dokazov. Dolžnik v njem navaja, da iz vpogleda v njegove računovodske knjige izhaja, da nima knjiženih vtoževanih obveznosti do upnika. Po prepričanju upnika je treba šteti ugovor v zapisanem delu za nepopoln in neobrazložen zato, ker dolžnik ni povedal, kaj naj bi predstavljalo povod za zatrjevano dejansko stanje; ali njegova nedoslednost pri delu ali nestrinjanje z vsebino upnikovih listin.

Na to upnik odgovarja, da dolžnik svoje neažurnosti in malomarnosti pri usklajevanju formalnega računovodskega stanja z dejanskimi dogodki ne more dvigniti na pravno relevanten nivo, ni pa predložil niti nobenih dokazov o tem, kdo in kdaj je upniku vtoževane račune zavrnil ter kdo naj bi se z upnikom dogovoril o brezpredmetnosti le-teh. Dolžnik je ugovoru priložil izpisek prejetih računov po dobaviteljih za časovno obdobje od 3.6.2005 dalje, vendar se priloženi dokaz časovno sploh ne nanaša na pretežni del nastanka vtoževane terjatve, t.j.

Od 24.10.2003 dalje, zato je ugovor v opisanem delu neobrazložen (priloženi dokaz ni v originalu autoriziran - podpisan in žigosan s strani dolžnika). Dolžnik v ugovoru nadalje trdi, da je upnik zahtevek v obrestnem delu postavil nepravilno, ker zahteva plačilo zakonskih zamudnih obresti obračunanih od obresti, od dneva izdelave obračuna obresti in ne od dneva, ko je pri sodišču vložil zahtevek za njihova plačila, kar je v nasprotju z določilom 381. čl. OZ. Upnik iz previdnosti odgovarja, da se s citiranim zakonskim določilom strinja, vendar v konkretni izvršbi upnik ne uveljavlja plačila obresti kot akcesorne - stranske obveznosti od izstavljenih računov, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tako kot trdi dolžnik.

Ker je dolžnik zamujal z izpolnitveno obveznostjo plačila zapadlih računov, mu je upnik od posameznega izstavljenega računa izračunal natekle zakonske zamudne obresti, obračunane od njegove zapadlosti v plačilo, do dneva dejanskega plačila in za izračunani znesek izstavil 18 vtoževanih računov, z določenim rokom njihove zapadlosti v plačilo. Ker dolžnik glavne obveznosti po vtoževanih računih ni izpolnil pravočasno, izstavljenih računov pa tudi ni zavrnil, je upnik v skladu z 278. čl. OZ upravičen do zakonskih zamudnih obresti, tako kot jih uveljavlja v plačilo.

Pritožba upnika je utemeljena.

Ugovor, ki ga vloži dolžnik zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine in v katerem izpodbija obstoj upnikove terjatve do njega, je obrazložen takrat, ko dolžnik v njem navede dejstva, s katerimi ga utemeljuje in če predlaga dokaze, s katerimi se ugotavljajo dejstva, ki jih navaja v ugovoru (2. odst. 61. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju, ZIZ); ob tem pa morajo biti dokazno podprta dejstva takšna, da bi na njihovi podlagi v sledeči pravdi prišlo do zavrnitve upnikovega zahtevka, če bi se izkazala za resnična. V obravnavanem primeru pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da upnik utemeljeno opozarja, da dolžnikove ugovorne navedbe v delu, v katerem zatrjuje, da iz njegove računovodske knjige izhaja, da dolžnik nima knjiženih s strani upnika izterjevanih obveznosti, ne predstavljajo takšnih dejstev, da bi na njihovi podlagi v sledeči pravdi prišlo do zavrnitve upnikovega zahtevka, če bi se izkazala za resnična; okoliščina, da določene obveznosti dolžnik nima knjižene v lastnih poslovnih knjigah, ne pomeni, da ta dejansko ne obstoji.

Glede na to navedeni razlog ne bi pomenil tudi utemeljenosti ugovora. V zvezi z dolžnikovo ugovorno trditvijo, češ da je upnik nepravilno postavil zahtevek v delu teka zamudnih obresti od obresti že od dneva izdelave obračuna obresti, pritožnik navaja, da je dolžnik zamujal z obveznostjo plačila zapadlih računov in da mu je zato upnik izstavil račune za obračunane zamudne obresti z določenim rokom njihove zapadlosti v plačilo (očitno od datuma obračuna zamudnih obresti oz. Od datuma, ki je kot valutacija naveden v obračunu obresti), vendar pa meni, da je do tega upravičen, glede na to, da ne uveljavlja plačila obresti kot akcesorne obveznosti.

S tem stališčem upnika pa po mnenju pritožbenega sodišča ni mogoče soglašati; Obligacijski zakonik (OZ) v 381. čl. jasno določa, da je mogoče od neplačanih obresti zahtevati zamudne obresti samo od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo. Navedeno zakonsko določilo ne dela razlike med situacijo, ko so neplačane obresti uveljavljene kot glavni zahtevek, in situacijo, ko so uveljavljene kot akcesorna terjatev skupaj z glavno terjatvijo, od katere tečejo. Zato je stališče dolžnika v ugovoru po mnenju pritožbenega sodišča pravilno, vendar pa to stališče ne pomeni, da gre za spornost dejstev v zvezi s terjatvijo, zaradi katere bi bilo utemeljeno njeno razčiščevanje v sledeči pravdi, ampak gre v tem delu za pravno vprašanje o tem, kdaj lahko tečejo procesne obresti, ki ga bo moralo rešiti sodišče prve stopnje v izvršilnem postopku.

Zato je moralo pritožbeno sodišče pritožbi upnika ugoditi, izpodbijani sklep razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (3. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ), pri katerem bo moralo ugovor dolžnika ponovno presoditi; pri tem bo glede tistih računov, s katerimi je upnik dolžniku zaračunal neplačane obresti, priznalo zamudne obresti le od vložitve predloga za izvršbo dalje, v preostalem delu pa ga bo glede teh računov zavrnilo. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odst. 165.

čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ.