Appeal dismissed; law does not require personal service of witness summons, court's assessment stands.

Pritožba se zavrne in p o t r d i sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Zakon ne predvideva, da je potrebno vabilo priči za zaslišanje vročiti osebno (1. in 2. odst. 142. čl. ZPP in 1. odst. 237. čl. ZPP), prvostopenjsko sodišče pa je očitno ocenilo, da osebna vročitev v obravnavanem primeru ni potrebna. Pritožba ni navedla prav nobenih razlogov, s katerimi bi to oceno omajala.

[OBRAZLOŽITEV]

S pobijanim sklepom je sodišče prve stopnje kaznovalo pričo Z.F. iz K. z denarno kaznijo 300.000,00 SIT, ker kot priča ni pristopil na obravnavo dne 21.3.2005 ob 10.30 uri, svojega izostanka pa ni opravičil.

Proti temu sklepu se pravočasno pritožuje priča Z.F. in predlaga razveljavitev sklepa. Meni, da je sklep nezakonit, ker iz njega izhaja, da naj bi bila priča iz K., to pa ne drži. Priča ima edino in stalno prebivališče v L., res pa je, da opravlja dejavnost v K. Pisarna je na naslovu K. in pošiljke za pisarno prihajajo na naslov p.p. K.. Priča sam poštnih pošiljk osebno ne sprejema, kar mora biti jasno razvidno iz same povratnice tudi v tem konkretnem primeru. Na povratnici ni podpisana priča. Poštno pošiljko je lahko dvignila samo delavka, pooblaščena za sprejem pisarniških pisanj, vendar pa delavka ni in ne more biti pooblaščena za sprejem osebnih pisanj. Priča tako ni bila seznanjena z vabilom na predpisan način, zato se z izrečeno kaznijo ne strinja.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik ne zanika, da opravlja dejavnost v K. na naslovu C. in da pošiljke za pisarno prihajajo na naslov p.p. K.. Prav na ta naslov mu je prvostopenjsko sodišče vročilo tudi vabilo (priči) za zaslišanje za dne 21.3.2005 ob 10.30 uri. Pritožnik tudi ne trdi, da vabila ni prejel, pritožuje se zato, ker meni, da mu vabilo ni bilo vročeno na predpisan način. V zvezi s tem pa se pritožnik moti. Po mnenju pritožbenega sodišča je bil vabljen pravilno. Po 2. odst. 139. čl. ZPP se vroča v stanovanju ali na delovnem mestu tistega, ki naj se mu vroči pisanje ali pa na sodišču, če je naslovnik tam. Če se vroča na delovnem mestu naslovnika, pa tega ni tam, se lahko vroči spis (vabilo) tudi osebi, ki je zaposlena na tistem mestu, če ta oseba v vročitev privoli (2. odst. 140. čl. ZPP). Zakon ne predvideva, da je potrebno vabilo priči za zaslišanje vročiti osebno (1. in 2. odst. 142. čl. ZPP in 1. odst. 237. čl. ZPP), prvostopenjsko sodišče pa je očitno ocenilo, da osebna vročitev v obravnavanem primeru ni potrebna (2. odst. 142. čl. ZPP). Pritožba ni navedla prav nobenih razlogov, s katerimi bi to oceno omajala. Ob takem stanju stvari je pritožbena trditev, da je delavka pooblaščena le za sprejem pisarniških pisanj, nepomembna. V zvezi s tem je navesti, da je pritožnik prejel tudi pobijani sklep, ki mu je bil vročen na isti način, o čemer priča njegova pritožba. Dejstvo, da je v sklepu poleg imena priče navedeno, da je priča iz K., namesto iz L., pa na pravilnost sklepa tudi ne vpliva. Ostalih, v sklepu ugotovljenih dejstev pritožba ne izpodbija. Priča (v redu povabljena) ni prišla in svojega izostanka ni opravičila, zato je tudi odločitev sodišča, da se jo kaznuje z denarno kaznijo v višini 300.000,00 SIT, pravilna in zakonita (1. odst. 241. čl. ZPP).

V pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker pritožbeno sodišče tudi uradoma upoštevnih kršitev ni zasledilo (te so naštete v 2. odst. 350. čl. ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo pobijani sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP).