Appeal dismissed; debt extinguished before notice of assignment under ZOR s. 2. odst. 438. čl.

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se p o t r d i izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Na veljavnost izpolnitve pogodbene obveznosti tožene stranke družbi U. GmbH, glede na določilo 2. odst. 438. čl. takrat veljavnega ZOR, pogodba o odstopu terjatve z dne 16.2.2000 ni imela učinka, ker je tožena stranka svojo obveznost že izpolnila odstopniku preden je bila obveščena o odstopu.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je tožena stranka dolžna v registru KDD prenesti na tožečo stranko 34.487 delnic družbe C. d.d. v nominalni vrednosti po 1.000,00 SIT za delnico, glede katerih je bil izdan izpis iz delniške knjige na dan 4.11.2002, ki potrjuje, da je tožeča stranka delničar tožene stranke ali pa plačati znesek 82.599.813,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 4.11.2002 dalje do plačila v 15-ih dneh, da ne bo izvršbe ter da ji je dolžna povrniti pravdne stroške z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila. Glede pravdnih stroškov pa je odločilo, da jih je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti v znesku 984.640,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.6.2005 dalje v 15-ih dneh, da ne bo izvršbe.

Proti navedeni sodbi je tožeča stranka po svojem pooblaščencu vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. ZPP ter predlagala njeno razveljavitev, podrejeno pa spremembo tako, da pritožbeno sodišče tožbenemu zahtevku ugodi in toženi stranki naloži plačilo pravdnih stroškov. V pritožbi navaja, da je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka s tem, ko je terjatev družbe U. GmbH spremenila v kapitalsko vlogo in je dne 30.8.2000 izdala družbi U. GmbH odgovarjajoče število delnic, v celoti izpolnila svoje obveznosti do te družbe in da zaradi tega obveznost do tožeče stranke v pogledu kapitalskega deleža oz. na podlagi tega deleža izdanih delnic ne obstaja, napačna.

Taka ugotovitev pa je tudi v nasprotju s podatki v spisu, zlasti pa z listinami, ki jih je predložila tožeča stranka. Sicer pa je prvostopno sodišče s svojo odločitvijo bistveno prekršila določbe pravdnega postopka, saj v razlogih sodbe ni navedenih odločilnih dejstev, kot so vsebina pogodbe o odstopu terjatve z dne 16.2.2000, zlasti določila IV. točke te pogodbe. V razlogih sodbe tudi ni ocene dejstva, da je stečajni upravitelj družbe U. GmbH potem, ko mu je tožeča stranka predložila pogodbo o odstopu terjatve z dne 16.2.2000, odstop terjatve oz. iz te terjatve nastalega kapitalskega deleža priznal to pogodbo in je odstopljeno terjatev oz. kapitalski delež izločil iz stečajne mase v korist tožeče stranke.

Tožeča stranka je namreč na podlagi pogodbe o odstopu terjatev in zlasti na podlagi sporazuma s stečajnim upraviteljem pridobila pravico do poplačila odstopljene terjatve v svojo korist. To poplačilo pa se je oz. bi se lahko izvršilo le s prenosom 34.487 delnic v korist in na ime tožeče stranke. Ta odločilna dejstva nedvomno kažejo, da je tožeča stranka pridobila pravico do tistih delnic, ki jih je tožena stranka izdala družbi U. GmbH. Sodišče prve stopnje se s tem pravnim razmerjem, ki je nastalo med družbo U. GmbH in tožečo stranko ni ukvarjalo.

Sicer pa je sodišče tudi nepopolno in zmotno ugotovilo dejansko stanje. Nepopolnost je podana v tem, da se ni ukvarjalo s pravnim razmerjem, ki je s pogodbo z dne 16.2.2000 nastalo med družbo U. GmbH in tožečo stranko ter nadalje s pravnim razmerjem, ki je nastalo s priznanjem odstopa in izločitvijo terjatve oz. kapitalskega deleža po stečajnem upravitelju v korist tožeče stranke. Pri ugotavljanju dejanskega stanja bi sodišče moralo upoštevati pogodbo o odstopu terjatev z dne 16.2.2000 (zlasti točko IV te pogodbe) in ker tega ni storilo, so zaključki sodišča zmotni.

Pravica tožeče stranke je v dejstvu, d?a je pridobila samostojno pravico napram toženi ?tranki, ki je v tem, da je postala udeleženka v kapitalu in lastnica delnic, ki so predmet tega spora. Dolžnost tožene stranke pa je bila, da izpolni izkazano pravico tožeče stranke in prenese delnice v delniški knjigi v njeno korist. S tem, ko je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka in je nepopolno in zmotno ugotovilo dejansko stanje, pa je posledično uporabilo napačno tudi materialni zakon.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ne sprejema trditev tožeče stranke, da je v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker naj ne bi v razlogih sodbe navedlo odločilnih dejstev. Tudi očitkov da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter da se ni ukvarjalo s pravnim razmerjem, ki je nastalo z dne 16.2.2000 sklenjeno pogodbo med družbo U. GmbH in tožečo stranko in pravnim razmerjem, ki je nastalo s priznanjem odstopa in izločitvijo terjatve oz. kapitalskega deleža po stečajnem upravitelju v korist tožeče stranke ter posledično temu napačno uporabilo materialni zakon, pritožbeno sodišče ne sprejema.

Nasprotno temu zatrjevanju namreč pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje za pravilno presojo obravnavane zadeve tudi pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva in na njihovi podlagi sprejelo pravilne materialnopravne zaključke. Bistvene ugotovitve sodišča prve stopnje, ki tudi po oceni pritožbenega sodišča pomenijo ugotovitev odločilnih dejstev v tej zadevi so, da sta družba U. GmbH in tožena stranka dne 21.08.2000 sklenila pogodbo o konverziji terjatev v osnovni kapital družbe C. d.d.. Na podlagi te pogodbe pa je družba U.

GmbH pridobila 68.973 delnic družbe C. d.d.. To izhaja iz vpisnega potrdila, ki ga je izdal C. d.d. po 312. čl. ZGD dne 30.8.2000 in izpisa iz delniške knjige na dan 21.9.2001. Ob takem dejanskem stanju pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno zaključilo, da je tožena stranka svojo obveznost, ki jo je imela do družbe U. GmbH v celoti izpolnila. Ne držijo pa tudi pritožbeni očitki, da sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi ni zavzelo stališča glede pogodbe, ki je bila sklenjena dne 16.2.2000 med I.H. GmbH, U. GmbH in tožečo stranko, po kateri je prišlo do odstopa sporne terjatve.

Bistvene ugotovitve sodišča prve stopnje v zvezi s to pogodbo in z njenimi učinki pa so, da je bila pogodba o prenosu sporne terjatve sklenjena dne 16.2.2000 in da je bila tožena stranka o tem odstopu obveščena s strani tožeče stranke šele dne 16.10.2002. Ob takih dejanskih ugotovitvah, ki jim tožeča stranka sploh ne oporeka, pa je bil tudi po prepričanju pritožbenega sodišča popolnoma pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da na veljavnost izpolnitve pogodbene obveznosti tožene stranke družbi U. GmbH, glede na določilo 2. odst. 438.

čl. takrat veljavnega ZOR, pogodba o odstopu terjatve z dne 16.2.2000 ni imela učinka ker je tožena stranka svojo obveznost že izpolnila odstopniku preden je bila obveščena o odstopu.

Ob takem stanju pa je za pravilno rešitev obravnavane zadeve popolnoma nepomembno, kakšne dogovore je imela tožeča stranka s stečajnim upraviteljem družbe U. GmbH in je zato tozadevno pritožbeno sklicevanje za obravnavano zadevo irelevantno. Dogovori, ki jih je imela s stečajnim upraviteljem na v tej pravdni zadevi obravnavano razmerje ne vplivajo, saj se nanj ne nanašajo.

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe, sklicujoč se pri tem na določila Zakona o nematerializiranih vrednostnih papirjih (ZNVP) tudi pravilno ugotovilo, da tožena stranka kot izdajatelj delnic sploh nima zakonskih pooblastil za izdajo naloga klirinško depotni družbi (KDD) za prenos delnic, katerih imetnik je bila po opravljeni konverziji terjatve družba U. GmbH, saj se prenos pravic iz nematerializiranega vrednostnega papirja glede na izrecno določbo 3. odst. 35. čl. ZNVP opravi le na podlagi naloga dosedanjega imetnika (ne pa izdajatelja). Ob takih zaključkih, s katerimi se pritožbeno sodišče popolnoma strinja, pa se izkažejo tudi neutemeljene pritožbene navedbe, da bi morala tožena stranka preko borznega posrednika o prenosu obvestiti KDD oz. sodelovati pri prenosu delnic v korist tožeče stranke. Ker pa v obravnavani zadevi niti ni sporno, da so bile delnice tožene stranke izdane kot nematerializirani vrednostni papir, je sklicevanje na potrdilo, ki naj bi ga izdala tožena stranka, da je opravila prenos delnic v (svoji) delniški knjigi neupoštevno. Kadar so delnice izdane kot nematerializirani vrednostni papir namreč po posebnem pravilu, ki je določen v 1. odst. 65. čl. ZNVP, delniško knjigo v imenu in za račun izdajatelja vodi le klirinško depotna družba. Slednja pa pri izdaji tega potrdila niti po navedbah tožeče stranke ni sodelovala.

Upoštevajoč gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče na podlagi 353. čl. Zakona o pravdnem postopku pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.