Appeal against final judgment dismissed; appeal against procedural order rejected as process not concluded.
Legislator summary
AI generatedThe Supreme Court dismissed the appellant's appeal against the final judgment ordering the defendant to restore water access and rejected the separate appeal regarding the procedural order to handle the counterclaim in a special proceeding. The parties are co-owners of a house where the defendant unilaterally closed water valves, violating the plaintiff's exclusive usage rights agreed upon between them. The court ruled that while appeals against final judgments are permitted, appeals against procedural orders that do not conclude the main proceedings are inadmissible under the Code of Civil Procedure.
Legislator headnote
AI generated1. odstavek 400. člen ZPP; 392. člen ZPP; 393. člen ZPP: An appeal against a procedural order directing the handling of a counterclaim in a special proceeding is inadmissible if the order does not conclude the main proceedings with legal force.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Revizija proti sodbi se zavrne kot neutemeljena. Revizija proti sklepu o obravnavanju nasprotne tožbe v posebnem postopku, se zavrže.
[JEDRO]
Pravdni stranki sta solastnika hiše. Toženec tudi v reviziji ne zanika, da je zaprl ventile na vodovodni napeljavi in na ta način onemogočil tožeči stranki dotok vode v njeno stanovanje. Kot materialnopravno pravilno ugotavljata sodbi sodišč druge in prve stopnje, je toženec s tem na nedovoljen način ( 42.člen zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR ) posegel v pravico uporabe, ki jo ima tožeča stranka na solastni stvari (14.člen ZTLR), glede katere je med solastnikoma v naravi dogovorjena celo izključna uporaba (tožnik izključno uporablja stanovanje v mansardnem delu hiše, toženec pa stanovanje v pritličju).
Stranke sicer lahko vložijo revizijo tudi proti sklepu sodišča druge stopnje, vendar pa je v 1. odstavku 400.člena ZPP določeno, da je mogoče z revizijo izpodbijati le tiste sklepe sodišča druge stopnje, s katerimi je postopek pravnomočno končan. S sklepom, da se bo nasprotna tožba obravnavala v posebnem pravdnem postopku in ne skupaj s prvotno tožbo, pa se pravdni postopek pravnomočno ne konča.
[OBRAZLOŽITEV]
Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo, da mora odpreti ventile na vodovodni napeljavi in na ta način omogočiti tožeči stranki nemoteno uporabo vode in vodovodne napeljave v njenih stanovanjskih prostorih. Glede stroškov postopka je odločilo, da jih mora toženec povrniti tožeči stranki v znesku 33.720 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.4.1994 dalje do plačila. Predlog za izdajo začasne odredbe je zavrnilo, toženčevemu predlogu za oprostitev plačila sodnih taks delno ugodilo, glede njegove nasprotne tožbe pa odločilo, da jo bo obravnavalo v posebnem postopku.
Sodišče druge stopnje je zavrnilo kot neutemeljeno tako pritožbo tožene stranke proti sodbi sodišča prve stopnje, kot tudi proti odločitvama sodišča prve stopnje glede le delne oprostitve plačila sodnih taks in obravnavanja nasprotne tožbe v posebnem postopku.
Proti sodbi sodišča druge stopnje in proti sklepu pritožbenega sodišča, ki se nanaša na odločitev o obravnavanju nasprotne tožbe v posebnem postopku, je vložila tožena stranka pravočasno revizijo v kateri pa izrecno ni uveljavljala nobenega revizijskega razloga. Sodba je skonstruirana. Hišo, v kateri ima tožnik stanovanje, je zgradil s svojimi žulji toženec in nato podaril polovico te hiše tožniku. To pa je bilo za toženca usodno, saj ga tožnik od takrat dalje izsiljuje in zaničuje. Tožnik prispevkov za porabljeno vodo ne plačuje. Zato je toženec res zaprl ventile vodovodne napeljave. Tako bi ravnal tudi javni vodovod, če računi ne bi bili poravnani. Tožnik ima štiričlansko družino. Zato porabi veliko vode, ki pa je ne plačuje. Če bi se dopustilo obravnavanje nasprotne tožbe, bi se lahko toženčeve terjatve pobotale s tožnikovimi. S tem, ko sodišče ni dovolilo hkratnega obravnavanja nasprotne tožbe, je kršilo toženčevo pravico do obrambe. Vrhovno sodišče naj zato sodbo in sklep, ki ne dovoljuje skupnega obravnavanja obeh pravdnih zadev, razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.
Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, ter tedanjemu Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil ( 390. člen zakona o pravdnem postopku - ZPP).
Revizija proti sodbi je neutemeljena.
Pravdni stranki sta solastnika hiše. Toženec tudi v reviziji ne zanika, da je zaprl ventile na vodovodni napeljavi in na ta način onemogočil tožeči stranki dotok vode v njeno stanovanje. Kot materialnopravno pravilno ugotavljata sodbi sodišč druge in prve stopnje, je toženec s tem na nedovoljen način (42.člen zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR) posegel v pravico uporabe, ki jo ima tožeča stranka na solastni stvari (14.člen ZTLR), glede katere je med solastnikoma v naravi dogovorjena celo izključna uporaba (tožnik izključno uporablja stanovanje v mansardnem delu hiše, toženec pa stanovanje v pritličju). Revizija proti sodbi zato ni utemeljena in jo je revizijsko sodišče zavrnilo (393.člen ZPP). Revizija proti sklepu, da bo sodišče o nasprotni tožbi tožene stranke odločalo v posebnem postopku, pa ni dovoljena.
Stranke sicer lahko vložijo revizijo tudi proti sklepu sodišča druge stopnje, vendar pa je v 1. odstavku 400.člena ZPP določeno, da je mogoče z revizijo izpodbijati le tiste sklepe sodišča druge stopnje, s katerimi je postopek pravnomočno končan. S sklepom, da se bo nasprotna tožba obravnavala v posebnem pravdnem postopku in ne skupaj s prvotno tožbo, pa se pravdni postopek pravnomočno ne konča. Zato revizija proti takemu sklepu ni dovoljena. V tem delu je zato revizijsko sodišče revizijo zavrglo (392.člen v zvezi s 400.členom ZPP).