Court allows appeal to reduce court fee liability from half to quarter when fee was never paid.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe appellate court reversed the first-instance judgment, reducing the plaintiff's court fee liability from half the full amount to one-quarter. The plaintiff argued that since she never paid the initial fee, the court should have applied the provision for non-payment rather than withdrawal. The court agreed, noting the specific facts did not fit the statutory categories for partial refunds or standard non-payment penalties.
Legislator headnote
AI generatedArticle 32.a paragraph 2 and 3 of the Court Fees Act; When a case falls outside the specific scenarios of voluntary withdrawal with prior payment or non-payment leading to termination, the court must interpret the fee obligation in the manner most favorable to the party.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožbi se ugodi in se zato sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna plačati takso za tožbo v višini 447,36 točk oz. 35,47 EUR (8.500,00 sit).
[JEDRO]
Ker obravnavanega primera ni mogoče umestiti niti pod 2. niti pod 3. odst. 32.a čl. ZST, je pritožbeno sodišče razlagalo tožničino taksno obveznost na način, ki je za stranko ugodnejši.
[OBRAZLOŽITEV]
Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom odmerilo tožeči stranki takso za tožbo na 1.789,47 točk, ker pa je bila tožba umaknjena, ji je naložilo v plačilo le polovico takse, torej 894,73 točk, kar znaša 17.000,00 SIT (70,94 EUR).
Zoper sklep se pritožuje tožeča stranka po pooblaščencu. Opozarja, da ob vložitvi tožbe sodne takse sploh ni plačala, zato meni, da sodišče ne bi smelo uporabiti za obravnavani primer 2. odst. 32.a čl. ZST, po katerem v primeru, ko stranka vlogo, za katero je plačala takso, umakne, preden je sodišče razpisalo narok, sodišče stranki vrne polovico takse. Zakon izrecno določa, da se stranki polovica sodne takse vrne, kar je logična posledica dejstva, da je taksa že bila plačana. Ker pa v konkretnem primeru tožnica takse sploh ni plačala, bi sodišče moralo njeno ravnanje obravnavati po 3. odst. 32.a čl. ZST, ki določa višino takse v primeru njenega neplačila. V takem primeru je mogoče stranki naložiti v plačilo le četrtino in ne polovice sodne takse.
Pritožba je utemeljena.
Situacija, ki je podana v obravnavani zadevi, v 32.a členu ZST ni urejena. V 2. odstavku navedenega določila je namreč predviden primer, ko stranka vlogo, za katero je plačala takso, umakne, preden je sodišče razpisalo narok in v takem primeru sodišče stranki polovico takse vrne. V 3. odstavku pa je predviden primer, ko se šteje vloga za umaknjeno zaradi tega, ker taksa ni bila plačana in v takem primeru je stranka kljub temu dolžna za vlogo plačati četrtino takse. Po stališču pritožbenega sodišča sicer ni mogoče pritrditi pritožbi, da je odločilna razlika med 2. in 3. odstavkom 32.a čl.
ZST v tem, da se po 2. odst. taksa vrača, po 3. odst. pa jo mora stranka šele plačati, temveč v tem, da je v prvem primeru stranka vlogo umaknila sama, v drugem pa pride do ustavitve postopka kot sankcija za kršitev obveznosti plačila takse. Ker pa obravnavanega primera ni mogoče umestiti niti pod 2. niti pod 3. odst. 32.a čl. ZST, je pritožbeno sodišče razlagalo tožničino taksno obveznost na način, ki je za stranko ugodnejši. Sklep sodišča prve stopnje je zato spremenilo tako, da je tožeči stranki naložilo, da je dolžna plačati za tožbo le četrtino takse, to je 447,36 točk oz. 8.500,00 SIT, kar je 35,47 EUR.