Appeal dismissed because plaintiff failed to state claim value in non-monetary suit, violating procedural rules.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe Supreme Court of Slovenia rejected the appeal filed by the plaintiff against the second-instance judgment. The plaintiff argued for a new trial based on a post-filing agreement valuing the subject matter at 300,000 SIT, but the court found the initial claim was non-monetary and required a stated value at filing. The court ruled that the appeal was inadmissible because the plaintiff failed to meet the statutory threshold for monetary disputes at the outset of the proceedings.
Legislator headnote
AI generatedZPP 186. odst. 2; 382. odst. 3: In non-monetary claims where appeal rights depend on the value of the subject matter, the plaintiff must state this value in the complaint; failure to do so precludes the appeal, and subsequent agreements cannot retroactively validate the omission.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Revizija se zavrže.
[JEDRO]
Tožbeni zahtevek tožeče stranke ni denarni zahtevek. Tožeča stranka bi zato vrednost spornega predmeta v tožbi morala navesti. S tem, ko tega ni storila, si tudi pravice do revizije ni zagotovila. Na dovoljenost revizije ne more vplivati dejstvo, da sta se pravdni stranki po zaključku naroka dne 10.12.1993 sporazumeli, da znaša vrednost spornega predmeta 300.000,00 SIT od vložitve tožbe dalje.
[OBRAZLOŽITEV]
Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, sodišče druge stopnje pa je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in prvostopno sodbo potrdilo.
Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da pritožbi tožeče stranke ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter vrne zadevo prvostopnemu sodišču v novo sojenje. Pravdni stroški dosedanjega postopka pa naj bodo nadaljnji pravdni stroški.
Revizija ni dovoljena.
Po 2. odstavku 186. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) mora tožnik v primeru, ko je pravica do revizije odvisna od vrednosti spornega predmeta, pa predmet tožbenega zahtevka ni denarni znesek, navesti vrednost spornega predmeta v tožbi. Navedba vrednosti je potrebna zaradi določbe 382. člena ZPP. Po 3. odstavku tega člena namreč revizije ni v premoženjskih sporih, v katerih se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarno terjatev, če vrednost spornega predmeta, ki jo je tožnik navedel v tožbi, ne presega določenega zneska. Ob vložitvi tožbe, tj. dne 6.11.1992, je vrednost spornega predmeta morala presegati 8.000,00 SIT.
Tožbeni zahtevek tožeče stranke ni denarni zahtevek. Tožeča stranka bi zato vrednost spornega predmeta v tožbi morala navesti. S tem, ko tega ni storila, si tudi pravice do revizije ni zagotovila. Na dovoljenost revizije ne more vplivati dejstvo, da sta se pravdni stranki po zaključku naroka dne 10.12.1993 sporazumeli, da znaša vrednost spornega predmeta 300.000,00 SIT od vložitve tožbe dalje. Takšen sporazum je v nasprotju z navedenimi določbami ZPP. Revizija je namreč izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje. Zaradi tega je treba določbe o dovoljenosti izrednega pravnega sredstva tolmačiti ozko. Že na začetku pravdnega postopka mora biti jasno, kakšna je vrednost spornega predmeta. Korekcija je možna le pod pogoji in v okviru 3. odstavka 40. člena ZPP.
Ker torej tožeča stranka ni storila tistega, kar za dovoljenost revizije predpisuje ZPP, je revizijsko sodišče revizijo na podlagi 392. člena ZPP kot nedovoljeno zavrglo.