Appeal against costs ruling dismissed; main judgment ends proceedings, costs ruling is accessory.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe Supreme Court rejected the appeal against a ruling on litigation costs, confirming the lower court's decision. The parties had concluded their dispute via a default judgment, which was the sole instrument ending the proceedings. The court held that the costs ruling is merely accessory to the main judgment and does not terminate the legal process, thus precluding an appeal under the relevant procedural law.
Legislator headnote
AI generated400. člen Zakona o pravdnem postopku; 392. člen Zakona o pravdnem postopku: A ruling on litigation costs is an accessory decision dependent on the main judgment and cannot serve as the final instrument terminating the proceedings, thereby precluding an appeal against it.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Revizija se zavrže.
[JEDRO]
Odločitev o stroških ima naravo sklepa. V obravnavani pravdni zadevi se je spor med strankama končal s pravnomočno sodbo na podlagi pripoznave in ne z odločitvijo o stroških postopka v zvezi z njo. Zahteva za povrnitev pravdnih stroškov je akcesorne narave, saj je odvisna od odločitve o sporu in s tem v zvezi uspeha posamezne stranke v njem. O zahtevi za povrnitev stroškov se zato odloča v postopku, zaradi katerega so stroški nastali. Zato tudi odločitev o taki zahtevi, to je sklep o stroških, ni sklep, s katerim se postopek pravnomočno konča.
[OBRAZLOŽITEV]
Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo na podlagi pripoznave, s katero je toženo stranko zavezalo tudi k plačilu pravdnih stroškov v znesku 52.190,00 SIT s pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila. Proti stroškovnemu izreku se je pritožila tožeča stranka. Pritožbeno sodišče je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in s sklepom stroškovno odločitev potrdilo.
Proti sklepu sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijani sklep ustrezno spremeni ali pa obe odločitvi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Revizija ni dovoljena.
V tej pravdni zadevi je sodišče prve stopnje izdalo sodbo na podlagi pripoznave. Skupaj s to sodbo je odločilo tudi o stroških pravdnega postopka. Odločitev o stroških ima naravo sklepa. Zato je sodišče druge stopnje o pritožbi zoper to odločitev pravilno odločilo s sklepom.
Dovoljenost revizije zoper sklep pa je treba presojati po 400. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). V njem je določeno, da stranka lahko vloži revizijo le zoper tisti sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan. V obravnavani pravdni zadevi se je spor med strankama končal s pravnomočno sodbo na podlagi pripoznave in ne z odločitvijo o stroških postopka v zvezi z njo. Zahteva za povrnitev pravdnih stroškov je akcesorne narave, saj je odvisna od odločitve o sporu in s tem v zvezi uspeha posamezne stranke v njem. O zahtevi za povrnitev stroškov se zato odloča v postopku, zaradi katerega so stroški nastali. Zato tudi odločitev o taki zahtevi, to je sklep o stroških, ni sklep, s katerim se postopek pravnomočno konča. Zaradi tega zoper takšen sklep sodišča druge stopnje revizija ni dovoljena.
Revizijsko sodišče je zato moralo revizijo na podlagi 392. člena ZPP zavreči.