Appeal dismissed; plaintiff failed to prove legal interest in declaratory action as inheritance rights unchanged.

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Vsaka stranka trpi svoje stroške revizijskega postopka.

[JEDRO]

Vsakdo, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov, mora izkazati pravni interes ; kot verjetno mora izkazati, da bo ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči. Tudi za vložitev ugotovitvene tožbe, s katero se zahteva, da sodišče ugotovi obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja, ali pa pristnost oziroma nepristnost kakšne listine (1. odstavek 187.člena ZPP), je potrebno izkazati pravno korist, kar je v 2. odstavku 187. člena ZPP izrecno določeno. Ob dejstvu, da se kljub morebitni ugoditvi tožbenemu zahtevku pravni položaj tožečih strank ne bi spremenil, pravna korist tožečih strank za vložitev ugotovitvene tožbe ni izkazana.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo tožeče stranke s katero je zahtevala, naj sodišče ugotovi, da tožena stranka ni živela s pok. P. V. v ekonomski in življenjski skupnosti, zaradi česar ji ne gredo pravice iz 10. člena zakona o dedovanju. Glede stroškov postopka je odločilo, da jih morata tožnici nerazdelno povrniti toženi stranki v znesku 65.320 SIT.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijanim pravnomočnim sklepom pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočnemu sklepu sodišča druge stopnje je vložila tožeča stranka pravočasno revizijo in v njej uveljavljala revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Po pokojnem sinu oziroma bratu tožeče stranke sta bila vsak do 1/2 proglašena za dediča toženka in sin pokojnika in toženke. Na pritožbo tožečih strank pa je bil sklep o dedovanju razveljavljen z utemeljitvijo, da imata na podlagi 205.člena zakona o dedovanju tudi tožnici pravico sodelovati v zapuščinskem postopku. Tožeči stranki sta vložili tožbo proti toženi stranki z namenom, da se ugotovi, da zaradi neobstoja izvenzakonske skupnosti ne more biti zakonita dedinja po pok. P. V. Če bi bilo tožbenemu zahtevku ugodeno, bi celotno zapuščino po pok. P. V. podedoval R. P., ki je sin toženke in pok. V.P. Zato ima tožeča stranka za vložitev ugotovitvene tožbe vsekakor pravni interes, kar še zlasti velja ob predpostavki, da je pok. V. P. morda s svojim premoženjem tudi oporočno razpolagal, pri čemer ni izključeno, da na tak način, da je za oporočni dedinji določil svojo mater (prvotožnico) ali pa svojo sestro (drugotožnico). Reviziji naj se ugodi, sklepa sodišč druge in prve stopnje razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki je na revizijo odgovorila, ter Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen zakona o pravdnem postopku - ZPP).

V revizijskem odgovoru je tožena stranka navedla, da je v zapuščinski zadevi opr. št. I D 31/95 tožeča stranka zapeljala pritožbeno sodišče s trditvijo, da je pokojni V. P. naredil oporoko, kar pa se je v nadaljevanju zapuščinskega postopka pokazalo za netočno. Sicer pa je odločitev obeh sodišč pravilna. Zato naj se revizija zavrne kot neutemeljena.

Revizija ni utemeljena.

Revizijske trditve, da je drugostopno sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, tožeča stranka ni niti natančneje opredelila niti obrazložila. Glede le pavšalno zatrjevane bistvene kršitve določb ZPP zato revizijski preizkus ni bil mogoč, saj je dolžno revizijsko sodišče preizkusiti izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni ( 386.člen ZPP ). V okviru preizkusa po uradni dolžnosti pa je bilo ugotovljeno, da sodišči druge in prve stopnje bistvene kršitve določb postopka iz 10. točke 2. odstavka 354.člena ZPP nista zagrešili.

Revizijska trditev, da je pok. V. P. s svojim premoženjem lahko tudi oporočno razpolagal in za oporočni dedinji morda določil celo prvo ali pa drugotoženo stranko, predstavlja revizijsko novoto, ki je zaradi določbe 3. odstavka 385.člena ZPP pri odločanju o reviziji ni bilo mogoče upoštevati.

Tudi v ostalem delu revizija ni utemeljena. Iz ugotovitev sodišč druge in prve stopnje in iz samih revizijskih trditev namreč izhaja, da bi tožeči stranki bili poklicani k dedovanju po pok. V. P. le v primeru, če po pok. sinu oziroma bratu tožečih strank ne bi bilo dedičev iz prvega dednega reda. Vendar pa ti dediči obstajajo. Zato so najprej ti poklicani k dedovanju. Tudi v primeru, če bi tožnici uspeli s tožbenim zahtevkom k dedovanju po pok. sinu oziroma bratu ne bi bili poklicani. Zmanjšal bi se le krog dedičev, ki dedujejo v prvem dednem redu. To pa pomeni, da tožnicama tudi v primeru, če bi bilo njunemu tožbenemu zahtevku ugodeno, ne bi nastala prav nobena določena pravna korist.

Vsakdo, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov, mora izkazati pravni interes ; kot verjetno mora izkazati, da bo ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči. Tudi za vložitev ugotovitvene tožbe, s katero se zahteva, da sodišče ugotovi obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja, ali pa pristnost oziroma nepristnost kakšne listine (1. odstavek 187.člena ZPP), je potrebno izkazati pravno korist, kar je v 2. odstavku 187. člena ZPP izrecno določeno. Ob dejstvu, da se kljub morebitni ugoditvi tožbenemu zahtevku pravni položaj tožečih strank ne bi spremenil, pravna korist tožečih strank za vložitev ugotovitvene tožbe ni izkazana. Zato sta odločitvi sodišč druge in prve stopnje o zavrženju tožbe pravno pravilni, revizija, ki zatrjuje nasprotno, pa neutemeljena. Zato jo je revizijsko sodišče zavrnilo (393.člen v zvezi s 400. členom ZPP).

Izrek o stroških postopka temelji na določbah 154, 155 in 166.člena ZPP. Tožeča stranka, ki z revizijo ni uspela, mora stroške revizijskega postopka trpeti sama (154. člen ZPP). Enako pa velja za toženo stranko, ki je na revizijo odgovorila, saj njen odgovor na revizijo ni v ničemer pripomogel k rešitvi zadeve v revizijskem postopku. Zato stroškov revizijskega odgovora ni mogoče opredeliti kot stroške, ki so bili za pravdo potrebni (155.člen ZPP).