Appeal dismissed; court upheld first instance ruling that buyer owes nothing for full purchase price despite partial payment dispute.

Pritožba se zavrne in p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama trpi stroške odgovora na pritožbo.

[JEDRO]

Toženka tožniku ne dolguje več ničesar na račun kupnine in je zato tožbeni zahtevek na razdrtje pogodbe, ki temelji prav na navedbi tega dejstva, to je, da toženka tožniku še ni plačala kupnine v celoti, neutemeljen.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, ki je zahteval, da se ugotovi, da je kupoprodajna pogodba, sklenjena dne 4.4.2001 v delu med tožnikom in toženko za 1/2-ico hiše C. K. razdrta in brez pravnih učinkov ter je tožena stranka dolžniku dolžna izročiti v soposest celotno stanovanjsko vrstno hišo na navedenem naslovu. Tožniku je v posledici neuspeha v pravdi naložilo, da toženi stranki povrne 233.388,35 SIT pravdnih stroškov.

Tožnik se je zoper sodbo pritožil, uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga sodišču druge stopnje, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi, podrejeno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške. Meni, da sodba ni pravilna in so zaključki sodišča v nasprotju z listinami v spisu. Očitno je sodišče prezrlo vrsto dejstev, ki izhajajo iz pogodbe in iz dejstev, nastalih po sklenjeni kupoprodajni pogodbi. Ugotovljeno je, da je kupnina znašala 270.000 DEM, tožnik je bil upravičen do polovice, torej mu je bila dolžna toženka plačati 135.000 DEM. Tožniku ne gre po oceni sodišča prve stopnje slediti, da pogodbe ne bi podpisal, če ne bi prejel še preostanka v višini 84.774 DEM. Ta znesek naj bi nastal zaradi napačnega obračuna. Drugih dejstev pa sodišče ni ocenilo. Iz pogodbe jasno izhaja, da znaša preostanek kupnine 84.774 DEM, kar mora kupec plačati tožniku in pridobi posest šele po plačilu celotne kupnine. Tožnik je imel kupce za nepremičnino za ceno 290.000 DEM in več. Pozval je tudi toženko na plačilo dolgovanega zneska 84.774 DEM in opozoril, da bo, če v naknadnem roku tega ne bo plačala, pogodba razdrta. Toženka pa nasprotno na napako v zapisu dela kupnine ni nikoli opozorila. Tožnik ji zato tudi ni prepustil soposesti hiše, a je nasilno vdrla in si samovoljno vzela posest, ki je šla tožniku. Tako tudi sklep Okrajnega sodišča v Kopru, ki je pravnomočen, pod opr.št. P 300/2001. Tožnika v zvezi s pogodbo ni zanimalo nič drugega kot to, da dobi na roke čisto, t.j. 84.774 DEM, sicer ne bi podpisal pogodbe. To kaže na njegovo voljo. Ugovor napačnega obračuna je toženka podala šele po opozorilu tožnika z dne 11.6.2001, ko jo je opomnil na plačilo 84.774 DEM. Sodišče ne more spreminjati pogodbene volje. Če je šlo za nesporazum, kot skuša prikazati toženka, potem pogodba ni nastala, če pa gre za zmoto, je pogodba brez učinka oz. razdrta. S tem se sodišče ni ukvarjalo glede na jasno postavljeni zahtevek. Razglabljanje o matematičnih operacijah je odveč, volja tožnika je jasna, prejeti 84.774 DEM po odbitju dolgov, sicer pogodbe ne bi podpisal.

Toženka je na pritožbo odgovorila. Meni, da je neutemeljena. Opozarja na dogovorjeno kupnino v znesku 270.000 DEM, na dejstvo, da pripada tožniku 1/2-ica kupnine, t.j. 135.000 DEM. Tudi zapis, na katerega se sklicuje tožnik, da mu mora toženka plačati še 84.774 DEM, ni tako povsem jasen, kot prikazuje pritožnik, saj ne gre za navedbo končne vsote, ker je navedeno, da obresti tečejo do plačila dolgov. Jasno je, da bi potem tožnik prejel več kot 135.000 DEM, kar mu gre. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Stranki sta sklenili dne 4.4.2001 prodajno pogodbo za nepremičnino, toženka je bila kupec, tožnik pa, z Z. K. prodajalec. S prodajno pogodbo se prodajalec zavezuje, da bo stvar, ki jo prodaja, izročil kupcu tako, da bo ta pridobil pravico razpolaganja oz. lastninsko pravico, kupec pa se zavezuje, da bo prodajalcu plačal kupnino (1. odst. 454. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, ki se za razmerja, nastala do uveljavitve novega Obligacijskega zakonika, še uporablja - 1060. čl. OZ). Kupnina je cena predmeta, o kateri sta se stranki sporazumeli. V konkretnem primeru je, kot je ugotovilo prvostopno sodišče, izražena v tolarski protivrednosti zneska 270.000 DEM, tožnik, ki je bil solastnik hiše do 1/2-ice, je upravičen do kupnine v višini 135.000 DEM v tolarski protivrednosti. Prvostopenjsko sodišče je potem, ko je ocenilo zbrane dokaze, tudi ugotovilo, da je toženka ta znesek tožniku tudi plačala. Te ugotovitve pa zadoščajo za pravilen materialnopravni sklep, ki ga je napravilo sodišče prve stopnje in sicer, da toženka tožniku ne dolguje več ničesar na račun kupnine in je zato tožbeni zahtevek na razdrtje pogodbe, ki temelji prav na navedbi tega dejstva, to je, da toženka tožniku še ni plačala kupnine v celoti, neutemeljen. Ni namreč odločilna okoliščina, kot to zmotno meni pritožnik, ali je toženka tožniku plačala tudi znesek, to je 84.774 DEM, kot je to navedeno v 2. tč. pogodbe, to je del kupnine, ki naj bi ji bila tedaj še dolžna, bistveno je, ali je plačala tožniku tisto, kar mu po pogodbi gre, 135.000 DEM. Tudi ni bistveno, za kolikšno ceno je tožnik kupce imel. Odločilno je, da je s toženko sklenil pogodbo in se dogovoril o predmetu pogodbe in glede kupnine. Nenazadnje pa, tudi če je bila zapisana napačna razlika do polnega zneska tistega dela kupnine, ki gre tožniku, toženka še ne bi bila zavezana, saj za plačilo višjega zneska od skupno 135.000 DEM v pogodbi ni podlage. Pritožba je zato neutemeljena in jo je sodišče druge stopnje zavrnilo, saj je sodišče prve stopnje odločilna dejstva pravilno in popolno ugotovilo in tudi materialnopravno pravilno odločilo, pri tem pa tudi bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP) ni storilo, in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča (353. čl. ZPP).

Ker tožena stranka z navedbami v odgovoru na pritožbo ni prispevala k razjasnitvi zadeve, ne gre za potrebne stroške, zato trpi stroške odgovora na pritožbo sama (154., 155. in 165. čl. ZPP).