Enforcement costs dismissed when creditor relied on public register regarding dissolved company shareholders.

Pritožbi upnika se ugodi in se izpodbijani sklep r a z v e l j a v i .

Upnik nosi sam stroški pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Po 6. odst. 38. čl. ZIZ je dolžan upnik povrniti dolžniku stroške le v primeru, če mu jih je neutemeljeno povzročil. S tem, ko je upnik v obravnavanem primeru predlagal nadaljevanje izvršbe zoper dolžnika, ki sta bila v sodnem registru vpisana kot družbenika izbrisane družbe, pa nikakor ni mogoče zaključiti, da je dolžnikoma neutemeljeno povzročil stroške.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da je upnik dolžan povrniti dolžnikoma stroške ugovora v višini 29.628,00 SIT in sodno takso za ugovor v višini 13.300,00 SIT, skupaj torej 42.920,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sklepa do plačila.

Proti navedenemu sklepu je upnik po svojih pooblaščencih vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagal njegovo razveljavitev ter uveljavljal plačilo stroškov skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Opozarja, da dolžnikoma ni povzročil stroškov neutemeljeno, saj se je zanesel na stanje, ki ga je izkazoval sodni register. Zato sta dolžnika sama "odgovorna" za nastale stroške. V kolikor bi pravočasno predlagala ustrezne spremembe, upnik zoper njiju gotovo ne bi vložil izvršbe, zato jima tudi ugovora ne bi bilo treba vlagati. Na to, kakšno je bilo dejansko stanje, upnik ni imel vpogleda, zato ni vedel, da nista prava dolžnika.

Pritožba upnika je utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v obravnavanem primeru upnik podal predlog za izvršbo zoper prvotnega dolžnika F. d.o.o.. Kasneje je bilo ugotovljeno, da je bil prvotni dolžnik družba F. d.o.o. izbrisana iz sodnega registra, zaradi česar se je postopek nadaljeval zoper družbenika izbrisane družbe D. in E.B.. Ker pa sta oba družbenika - dolžnika z ugovorom, da nista pravna naslednika izbrisane družbe, ker sta iz družbe izstopila že leta 1996 uspela, je bil sklep o izvršbi razveljavljen, izvršba zoper oba dolžnika pa ustavljena. Sodišče prve stopnje pa je hkrati glede stroškov ugovora odločilo, da jih je upnik dolžan povrniti obema dolžnikoma. Pritožbeno sodišče je tako odločitev sodišča prve stopnje glede stroškov postopka razveljavilo. Pri ponovnem odločanju pa je sodišče zavzelo stališče, da je upnik dolžan dolžnikoma povrniti stroške glede na smiselno uporabo 154. člena ZPP v zvezi z 15. členom ZIZ.

Pritožbeno sodišče se s takim stališčem ne strinja. Po 6.odst.38.čl. ZIZ je dolžan upnik povrniti dolžniku stroške le v primeru, če mu jih je neutemeljeno povzročil. S tem, ko je upnik v obravnavanem primeru predlagal nadaljevanje izvršbe zoper dolžnika, ki sta bila v sodnem registru vpisana kot družbenika izbrisane družbe, pa nikakor ni mogoče zaključiti, da je dolžnikoma neutemeljeno povzročil stroške. V obravnavanem primeru se je upnik zanesel na registrsko stanje in ga zato ne morejo bremeniti negativne posledice, ki so nastale tudi zato ker dolžnika, ki sta možnost to stanje urediti, tega nista storila. Zato na upnika, ki je vodil izvršbo zoper tistega, ki je bil vpisan v sodnem registru kot družbenik izbrisane družbe ne morejo leteti očitki, niti, da je stroške dolžnikoma neutemeljeno povzročil niti, da ga zadeva kakršnakoli krivda, da so dolžnikoma ti stroški nastali. Ob dejstvu, da sta imela slednja možnost z ustreznim predlogom pravočasno urediti registrsko stanje, pa tega nista storila, je mogoče zgolj zaključiti, da upnika ne morejo bremeniti. Ker pa v obravnavanem primeru tudi ne gre za stroške, ki bi bili potrebni za izvršbo (5.odst.38.čl.ZIZ), pritožbeno sodišče tudi upniku ni priznalo pritožbenih stroškov.