Supreme Court rejects appeal; fraud makes contract voidable, not void, so remedy is rescission not invalidity.

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Zakon o obligacijskih razmerjih v četrtem odseku obravnava pod naslovom neveljavnost pogodb tako nične pogodbe (člen 103 do 110) kot izpodbojne pogodbe (člen 111 do 117). Glede na tako ureditev so torej po ZORu neveljavne pogodbe tako nične kot izpodbojne. Tako po pravni teoriji kot sodni praksi se je za absolutno neveljavne pogodbe ustalil termin ničnih pogodb, medtem ko sta pravna teorija in sodna praksa pri relativno neveljavnih pogodbah manj dosledni ter uporabljata zanje tako pojem (relativne) neveljavne pogodbe kot izpodbojne. Posledica zadnje navedene nedoslednosti je ta, da se sicer čeprav poredkoma še sedaj oblikujejo tožbeni zahtevki tako, da se v primerih uveljavljanja izpodbojnosti pogodb zahteva ugotovitev neveljavnosti le-teh namesto razveljavitve. Pri tem je opozoriti, da vrsta pravnih teoretikov zastopa stališče, da lahko prizadeta stranka sama s svojo na sopogodbenika naslovljeno izjavo razveljavi pogodbo ter da sodišče v morebitnem sporu zgolj ugotovi, da je stranka imela pravico izpodbiti posel ter je zato sama sodba le deklaratorna. Odločitev nižjih sodišč ima tako pravno teoretično oporo, ki pa ni v nasprotju z duhom in črko zakona (to je določb zakona o obligacijskih razmerjih, odseka o neveljavnosti pogodb). Revizijsko sodišče zato ocenjuje, da s sodbama sodišč druge in prve stopnje tudi glede načina odločitve materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo, da je izročilna pogodba z dne 7.11.1988, ki sta jo sklenili pravdni stranki glede nepremičnin v vl. št. 71 k.o. P., neveljavna in da mora toženec zaradi tega izstaviti za zemljiško knjigo sposobno listino, na podlagi katere se bo tožnica lahko ponovno vknjižila kot lastnica spornih nepremičnin. S pobijano sodbo pa je sodišče druge stopnje toženčevo pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo in navedeno sodbo potrdilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložil revizijo toženec, ki je uveljavljal revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagal, da naj se sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita. V reviziji navaja, da je tožnica šele po odgovoru na tožbo začela zatrjevati zmoto ter prevaro. Zato je ob prvotnem tožbenem zahtevku, da je izročilna pogodba neveljavna (nična), postavila še podrejen tožbeni zahtevek na razveljavitev pogodbe. Sodišče druge stopnje je potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, da je sporna pogodba neveljavna, ni pa navedlo razlogov v tej smeri. Vsi razlogi gredo le v smer, da je tožnica dokazala, da jo je toženec s prevaro zapeljal v zmoto, medtem ko ni razlogov o tem, da je bila pogodba sklenjena v nasprotju s prisilnimi predpisi. V primeru relativne neveljavnosti, ko je pogodba izpodbojna zaradi prevare, bi morala tožnica zahtevati razveljavitev pogodbe. Gre namreč za dva različna tožbena zahtevka z različnima tožbenima podlagama. Obe sodišči pa sta zadevo pomešali in gre za primer, ko je izrek sodbe v nasprotju z razlogi ter je zato podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Ker sodišče druge stopnje take pomanjkljivosti sodbe sodišča prve stopnje ni ugotovilo, je zagrešilo tudi revizijski razlog po 2. točki prvega odstavka 385. člena ZPP. Če je sodišče druge stopnje potrdilo odločitev, da je sporna pogodba neveljavna, bi moralo utemeljiti, v nasprotju s katerimi prisilnimi predpisi je bila sklenjena. Toda dalo je izključni poudarek dokazovanju prevare, ki pa po izvajanjih revidenta ni podano. Prav tako ni dokazano dejstvo zmote ali vzrok le-te. Pri tem toženec poudarja, da v zadevi ni bilo nič skrivnostnega in je tožnica vedela kaj podpisuje. Problem zadeve je v celoti le v nezadovoljstvu bratov in sester pravdnih strank, ki so pritisnili na tožnico, da sproži ta spor.

Na vročeno revizijo tožnica ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Po oceni revizijskega sodišča v postopkih na drugi in prvi stopnji ni bila zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. To kršitev vidi revizija v tem, ker da izreka sodb sodišč druge in prve stopnje ugotavljata ničnost sporne izročilne pogodbe, obrazložitvi obeh sodb pa da vsebujeta le razloge, ki utemeljujejo izpodbojnost sporne pogodbe, zaradi česar naj bi bilo nasprotje med izrekoma in razlogi sodb. Očitek takih kršitev pa ni utemeljen in je tudi protispisen. Namreč izreka sodb ne ugotavljata ničnosti izročilne pogodbe. Razlogi obeh sodb pa utemeljujejo izpodbojnost pogodbe, zaradi katerih je pogodba (relativno) neveljavna. Zato ne obstaja zatrjevano nasprotje med izrekoma in razlogi sodb.

Ugotovitve o okoliščinah, v katerih je bila sklenjena med pravdnima strankama izročilna pogodba 7.11.1988 in razlogi, s katerimi sta sodišči prve in druge stopnje pojasnili sprejeto dokazno oceno, predstavljajo dejansko stanje, na katero je revizijsko sodišče vezano in tega z revizijo ni mogoče pobijati (tretji odstavek 385. člena ZPP). Ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi po presoji revizijskega sodišča utemeljevalo sprejeto odločitev, po kateri sporna izročilna pogodba ni veljavna zato, ker je toženec s prevaro dosegel, da je tožnica sklenila izročilno pogodbo z dne 7.11.1988. Tako sklenjena pogodba pa je izpodbojna (111. in prvi odstavek 112. člena zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR), v posledici razveljavitve posla pa je treba prejeto vrniti (prvi odstavek 113. člena ZOR).

Zaradi drugačnih revizijskih izvajanj je poudariti, da gre za prevaro po 65. členu ZOR, kadar je ugotovljeno in kot je bilo v tem primeru, da je toženec izkoristil tožničine osebne lastnosti in njeno zaupanje vanj ter jo s tem pripravil, da je podpisala pogodbo, s katero je postal lastnik dveh gozdnih parcel, ki sta zaradi velikosti življenjskega pomena za obstoj tožničine zaščitene kmetije, pri tem pa ji je bilo vse prikazano tako, da je tožnica mislila, da bo toženec za gozd le skrbel in z gozdom gospodaril to je ji pomagal. V zvezi z revizijskimi materialnopravnimi izvajanji je potrebno poudariti še sledeče: zakon o obligacijskih razmerjih v četrtem odseku obravnava pod naslovom neveljavnost pogodb tako nične pogodbe (člen 103 do 110) kot izpodbojne pogodbe (člen 111 do 117). Glede na tako ureditev so torej po ZORu neveljavne pogodbe tako nične kot izpodbojne. Tako po pravni teoriji kot sodni praksi se je za absolutno neveljavne pogodbe ustalil termin ničnih pogodb, medtem ko sta pravna teorija in sodna praksa pri relativno neveljavnih pogodbah manj dosledni ter uporabljata zanje tako pojem (relativne) neveljavne pogodbe kot izpodbojne. Posledica zadnje navedene nedoslednosti je ta, da se sicer čeprav poredkoma še sedaj oblikujejo tožbeni zahtevki tako, da se v primerih uveljavljanja izpodbojnosti pogodb zahteva ugotovitev neveljavnosti le-teh namesto razveljavitve. Pri tem je opozoriti, da vrsta pravnih teoretikov zastopa stališče, da lahko prizadeta stranka sama s svojo na sopogodbenika naslovljeno izjavo razveljavi pogodbo ter da sodišče v morebitnem sporu zgolj ugotovi, da je stranka imela pravico izpodbiti posel ter je zato sama sodba le deklaratorna (Cigoj: Komentar obligacijskih razmerij, stran 379, podobno Perovič: Neveljave pogodbe itd, Privreda i pravo, 1979, X, 33). Odločitev nižjih sodišč ima tako pravno teoretično oporo, ki pa ni v nasprotju z duhom in črko zakona (to je določb zakona o obligacijskih razmerjih, odseka o neveljavnosti pogodb). Revizijsko sodišče zato ocenjuje, da s sodbama sodišč druge in prve stopnje tudi glede načina odločitve materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno. Ker v reviziji toženca uveljavljeni revizijski razlogi niso podani, revizijsko sodišče pa ni ugotovilo uradoma upoštevanih kršitev, je toženčevo revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (člen 393 ZPP).