Appeal dismissed; court fees exemption applies only to obligations arising after the exemption request is filed.

Pritožba tožene stranke se zavrne kot neutemeljena in v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Glede na določilo 14. člena ZST se lahko oprostitev plačila sodnih taks nanaša le na vloge in dejanja, za katera je taksna obveznost nastala ob vložitvi predloga za oprostitev oz. po vložitvi takega predloga, nikakor pa ne za taksne obveznosti, ki so nastale pred vložitvijo takega predloga.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje: 1. zavrglo predlog tožene stranke za oprostitev plačila sodne takse za ugovor zoper sklep o izvršbi; 2. ugotovilo, da znaša taksna obveznost tožene stranke 199.500,00 SIT.

Zoper ta sklep se, le glede izreka pod točko 1, o zavrženju predloga za oprostitev plačila sodne takse pritožuje tožena stranka po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga njegovo razveljavitev. V pritožbi poudarja, da se je v obravnavanem primeru tožena stranka znašla v položaju neplačljivosti, ko zaradi blokiranega računa in drugih okoliščin ne more plačati sodne takse. Zato meni, da je stališče prvostopnega sodišča, da ne izkazuje pravnega interesa za oprostitev plačila sodne takse samo za to, ker je predlog vložila šele po vložitvi ugovora oz. nastanku taksne obveznosti prestrogo in nesprejemljivo. To bi za toženo stranko pomenilo dejansko omejevanje njenega dostopa do sodnega varstva, kar pa bi bilo po mnenju pritožbe v nasprotju z ustavno pravico iz 23. člena Ustave Republike Slovenije. V zvezi s tem se pritožba zato sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-53/00 z dne 12.6.2003 in odločbo istega sodišča U-I-112/98 z dne 17.6.1998.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je ugotovitev sodišča prve stopnje, da v obravnavanem primeru tožena stranka ni izkazala pravnega interesa za oprostitev plačila sodne takse povsem pravilna. Iz dejanskih ugotovitev je namreč razvidno, da je tožena stranka uveljavljala oprostitev plačila sodne takse za ugovor zoper sklep o izvršbi, svoj predlog za oprostitev pa je podala šele dne 25.1.2005 in ne hkrati z vloženim ugovorom. Zato je tudi po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno odločilo. Glede na določilo 14.

člena ZST se namreč lahko oprostitev plačila sodnih taks nanaša le na vloge in dejanja, za katera je taksna obveznost nastala ob vložitvi predloga za oprostitev oz. po vložitvi takega predloga, nikakor pa ne za taksne obveznosti, ki so nastale pred vložitvijo takega predloga. Popolnoma neutemeljeno pa je v zvezi s tem tudi sklicevanje tožene stranke, da naj bi bila taka odločitev v nasprotju z ustavno pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS. Že po 8. členu ZST neplačilo sodne takse ni ovira za sodni postopek ali za opravo posameznega procesnega dejanja razen, če ni v zakonu ali tarifi določeno drugače. To pa dejansko pomeni, da niti v izvršilnem, niti v civilnem postopku načeloma pravica do pritožbe ni odvisna od plačila sodne takse.

Za to pravico pa tožena stranka tudi v obravnavanem primeru ni bila prikrajšana. Iz spisovnih podatkov je namreč razvidno, da je sodišče prve stopnje njen ugovor obravnavalo ter prav na podlagi tega ugovora, čeprav zanj taksa ni bila plačana izdalo (zanjo ugoden) sklep, s katerim je sklep o izvršbi opr. št. In 2003/00076 z dne 5.12.2003 razveljavilo v delu, s katerim je bila dovoljena izvršba, to je v 2. točki izreka in odločilo, da se bo postopek nadaljeval v pravdnem postopku pred Okrožnim sodiščem v Kopru. Sklicevanje na v pritožbi navedene odločitve Ustavnega sodišča pa so v obravnavanem primeru brezpredmetne, saj se navezujejo ali na pravno presojo vprašanj, ki z obravnavano zadevo nimajo prav nobene povezave (odločba U-I-53/00) ali pa na zakonske določbe, ki pa so bile medtem že večkrat spremenjene (U-I-112/98).

Iz navedenih razlogov je zato pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in tudi v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje.