Appeal dismissed; seizure costs upheld as seizure complied with law and creditor could have prevented it.
Legislator summary
AI generatedThe Court of Appeal dismissed the creditor's appeal against the first-instance court's award of seizure costs to the enforcement officer. The creditor argued the seizure violated the Enforcement and Security Act because the seized vehicles belonged to third parties located on a neighboring yard. The court held that the officer acted correctly by seizing items in the debtor's possession and notifying third-party claimants of their right to object, which the creditor could have done if present. Consequently, the appeal was rejected as the enforcement procedure was lawful and the creditor failed to prevent the seizure.
Legislator headnote
AI generatedArticle 49 of the Enforcement and Security Act; Article 76 of the Enforcement Officer's Rules: An enforcement officer must seize items in the debtor's possession and notify third parties of their right to object, which the creditor could have prevented by attending the seizure.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba se zavrne in v izpodbijanem delu p o t r d i izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.
[JEDRO]
Ravnanje izvršitelja je bilo v skladu z določilom 76.čl. Pravilnika o službi izvršitelja. Po 3.odst. 76.čl. omenjenega pravilnika tudi v primeru, ko so podatki o lastništvu zarubljenih stvari predloženi, izvršitelj osebe, ki to zatrjujejo ali za katere tako sam ugotovi, da lahko na zarubljeni stvari uveljavljajo svoje pravice, le pravočasno obvesti, da lahko svoje zahtevke uveljavljajo pri sodišču oziroma drugem pristojnem organu. Po 5.odst. 76.čl. omenjenega pravilnika lahko v takem primeru upnik, ki je navzoč pri rubežu, izjavi, da naj se izvršba na te stvari ne opravi. To pa pomeni, da bi tak potek dogodkov kot ga sedaj upnik kritizira v pritožbi, upnik lahko preprečil, če bi se rubeža, o katerem je bil pravilno in pravočasno obveščen, sicer udeležil.
[OBRAZLOŽITEV]
Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje, potem ko je izvršilni postopek ustavilo in ugovor tretjih udeležencev zavrglo, odločilo še o stroških izvršitelja R.M. in jih odmerilo na znesek 113.000,00 SIT.
Zoper ta del sklepa, to je zoper izrek o stroških, se pritožuje upnik po svoji pooblaščenki, odv. M.K.L., in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po 1.odst. 338.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15.čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) in predlaga, naj pritožbeno sodišče to točko razveljavi in izvršitelju ne prizna stroškov rubeža premičnin v obračunani višini. Izvršitelj je v predmetnem primeru rubež motornih vozil opravil v nasprotju z določbami ZIZ in določbami Pravilnika o opravljanju službe izvršitelja, zaradi česar mu stroški rubeža ne gredo.
Izvršitelj bi moral pri opravi rubeža vedno preveriti v uradnem registru zarubljenih premičnin in zastavnih pravic, rubežnih zapisnikih, javnih oziroma po zakonu overjenih listinah ter iz drugih vidnih oznak, ali na stvareh, ki so predmet rubeža obstajajo kakšne pravice ali bremena, ki jih je treba v postopku izvršbe ali zavarovanja upoštevati. V konkretnem primeru pa je zarubil stvari, ki niso bile last dolžnika, čeprav je bilo iz verodostojnih listin o lastništvu zarubljenih vozil razvidno, da so last tretjih oseb. Zarubil je vozila, ki so bila parkirana sploh na sosednjem dvorišču, to je pred stanovanjsko hišo na naslovu D 73. in ne na naslovu dolžnika D 72.
Pritožba upnika ni utemeljena.
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je izvršitelju v konkretnem primeru priznalo tudi stroške rubeža z dne 11.04.2005. Treba je pritrditi stališču sodišča prve stopnje, da je bil rubež v predmetnem primeru opravljen v skladu z določilom 49.čl. ZIZ. Po tem določilu je namreč izvršitelj dolžan opravljati neposredna dejanja izvršbe, ne glede na zatrjevane ovire dejanske ali pravne narave, razen če sodišče odredi drugače. Izvršitelj mora zarubiti stvari, ki se nahajajo v posesti dolžnika, če pa tretji zatrjujejo svojo pravico, pa jih je izvršitelj dolžan poučiti, da jih lahko uveljavljajo s pravnim sredstvom ugovora tretjega na sodišču.
Upnik v predmetnem primeru niti ne zatrjuje, da zarubljena vozila ne bi bila v posesti dolžnika, tako da njegova trditev, da so se nahajala na sosednjem dvorišču, niti ni upoštevna. Ravnanje izvršitelja je bilo po mnenju pritožbenega sodišča tudi v skladu z določilom 76.čl. Pravilnika o službi izvršitelja. Po 3.odst. 76.čl. omenjenega pravilnika tudi v primeru, ko so podatki o lastništvu zarubljenih stvari predloženi, izvršitelj osebe, ki to zatrjujejo ali za katere tako sam ugotovi, da lahko na zarubljeni stvari uveljavljajo svoje pravice, le pravočasno obvesti, da lahko svoje zahtevke uveljavljajo pri sodišču oziroma drugem pristojnem organu.
Po 5.odst. 76.čl. omenjenega pravilnika lahko v takem primeru upnik, ki je navzoč pri rubežu, izjavi, da naj se izvršba na te stvari ne opravi. To pa pomeni, da bi tak potek dogodkov kot ga sedaj upnik kritizira v pritožbi, upnik lahko preprečil, če bi se rubeža, o katerem je bil pravilno in pravočasno obveščen, sicer udeležil. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo upnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.