Appeal dismissed: Subrogation claim barred by statute of limitations; partial payment did not interrupt limitation period.

Pritožba tožeče stranke se zavrne in p o t r d i izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Ni sicer pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je v predmetnem primeru šlo za regresni zahtevek tožeče stranke zoper toženo stranko na podlagi zavarovalne pogodbe in da je zato za presojo, ali ji je potekel zastaralni rok, treba uporabiti določilo 3. odst. 380. čl. ZOR. Ne gre za regresni zahtevek tožeče stranke kot zavarovalnice zoper toženo stranko na podlagi zavarovalne pogodbe, ampak gre za terjatev tožeče stranke, ki jo je ta pridobila s subrogacijo v skladu s 1. odst. 939. čl. ZOR. To pa pomeni, da gre tudi na strani tožeče stranke za odškodninski zahtevek, pri katerem je tožeča stranka vstopila v vse pravice zavarovanca, tako da tudi zastaranje teče od dne, ko bi smel uveljaviti tak zahtevek zoper toženo stranko sam zavarovanec.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je dolžna tožena stranka plačati tožeči stranki znesek 149.970,40 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.3.2000 dalje do dneva plačila in pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopne odločbe do dneva plačila, vse v 8-ih dneh pod izvršbo, glede samih pravdnih stroškov pa je odločilo, da jih je tožeča stranka dolžna povrniti toženi v znesku 8.200,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.12.2004 dalje do plačila, vse v roku 8-ih dni pod izvršbo.

Zoper to sodbo se pritožuje tožeča stranka po svojem pooblaščencu zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje odločilo v nasprotju s 387. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), po katerem se zastaranje pretrga, če dolžnik pripozna dolg. V predmetnem primeru pa je tožena stranka predmetni regresni zahtevek delno plačala, in sicer s plačilom z dne 22.2.2000 in z dne 14.3.2000 in s tem svoj dolg pripoznala. Na ta način pa je bilo tudi pretrgano zastaranje.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v predmetnem sporu, ki je spor majhne vrednosti, na ugotovljeno dejansko stanje, na katerega je pritožbeno sodišče vezano, pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo niti v pritožbi pavšalno zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti drugih takih kršitev v postopku, ki jih mora pritožbeno sodišče upoštevati po uradni dolžnosti tudi v sporu majhne vrednosti. Ni sicer pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je v predmetnem primeru šlo za regresni zahtevek tožeče stranke zoper toženo stranko na podlagi zavarovalne pogodbe in da je zato za presojo, ali ji je potekel zastaralni rok, treba uporabiti določilo 3. odst. 380.

čl. ZOR. Ne gre za regresni zahtevek tožeče stranke kot zavarovalnice zoper toženo stranko, na podlagi zavarovalne pogodbe, ampak gre za terjatev tožeče stranke, ki jo je ta pridobila s subrogacijo v skladu s 1. odst. 939. čl. ZOR. To pa pomeni, da gre tudi na strani tožeče stranke za odškodninski zahtevek, pri katerem je tožeča stranka vstopila v vse pravice zavarovanca, tako da tudi zastaranje teče od dne, ko bi smel uveljaviti tak zahtevek zoper toženo stranko sam zavarovanec. Glede na ugotovitve sodišča prve stopnje, da je dne 5.9.1999 prišlo do prometne nezgode, v kateri sta bila udeležena B.K. z vozilom reg.

št. .... in M.Z. z vozilom reg. št. ...., ki jo je zakrivil zavarovanec tožene stranke, poškodbe pa so nastale na vozilu zavarovanca tožeče stranke, je dejansko začel teči tudi rok za uveljavitev terjatve po teh ugotovitvah že dne 5.9.1999, tožba pa je bila vložena dne 10.3.2003. To pa pomeni, da je potekel tudi (subjektivni) zastaralni rok treh let iz 1. odst. 376. čl., ki velja za odškodninske terjatve, saj tožeča stranka niti ne zatrjuje, da bi za škodo in njeno višino zvedela kdaj kasneje. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da z dvema plačiloma, ki jih je opravila tožena stranka, zastaranje ni bilo pretrgano, pa je po mnenju pritožbenega sodišča sicer pravilna.

S tem, ko je tožena stranka delno plačala terjatev tožeče stranke, je pripoznala dolg le do višine, ki jo je poravnala, nobene podlage pa ni za zaključek, ki ga ponuja tožeča stranka, da je tožena stranka s tem priznala celotno terjatev tožeče stranke, kot jo sama uveljavlja. V tej smeri pa tožeča stranka sicer v pritožbi tudi napada ugotovitve sodišča prve stopnje o dejanskem stanju, kar pa v pritožbenem postopku glede na določilo 1. odst. 458. čl. ZPP v sporih majhne vrednosti ni dopustno. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.