Court allows second debtor's objection to provisional order, ruling creditor lacked good faith as lessee.

Pritožbi drugega dolžnika se ugodi, izpodbijani sklep sodišča prve stopnje se v točki II, v delu, ki se nanaša na ugovor drugega dolžnika, spremeni tako, da se ugovoru drugega dolžnika ugodi, sklep o začasni odredbi sodišča prve stopnje z dne 22.6.2005 v delu, v katerem se nanaša na drugega dolžnika, razveljavi in predlog upnika za izdajo začasne odredbe zoper drugega dolžnika zavrne.

Upnik je dolžan drugemu dolžniku povrniti stroške postopka na prvi stopnji v znesku 30.728,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.9.2005 dalje do plačila in stroške pritožbenega postopka v znesku 42.292,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.12.2005 dalje do plačila vse v 15-ih dneh pod izvršbo.

[JEDRO]

Upnik je zatrjeval, da naj bi lastninsko pravico pridobil zaradi vlaganj v nepremičnino. Besedilo najemne pogodbe pa kaže, da je tak zaključek neutemeljen. V najemni pogodbi je zapisano, da vložena sredstva najemnika v najete poslovne prostore ne pomenijo vložka najemnika v premoženje lastnika. To zanesljivo pomeni, da je upnik pri opravljanju svojih vlaganj vedel, da vlaga v tujo nepremičnino in da torej ni bil dobroveren. Graditelj mora biti dobroveren, kar pomeni, da v času gradnje ne ve in tudi ni mogel vedeti, da gradi na tujem zemljišču.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje, po tem, ko je dopolnilo prvotno izdani sklep o začasni odredbi z dne 22.6.2005, glede ugovorov obeh dolžnikov odločilo, da se tako ugovor prvega dolžnika z dne 27.6.2005 kot ugovor drugega dolžnika z dne 1.7.2005 zavrneta, dolžnikoma pa naložilo nerazdelno plačilo upniku nadaljnjih stroškov postopka zavarovanja v znesku 26.928,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi za čas od izdaje sklepa do dneva plačila.

Zoper ta sklep se pritožuje drugi dolžnik po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) in predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni in ugovoru drugega dolžnika ugodi ter sklep o začasni odredbi razveljavi, upniku pa naloži tudi povrnitev stroškov postopka. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu sprejelo ugovor drugega dolžnika, da upnik ne more imeti terjatve iz naslova predkupne pravice, da pa je verjetno izkazal terjatev iz naslova lastninske pravice, kar pomeni, da je izpodbijani sklep oprlo na drugo dejansko in pravno podlago kot sklep o izdaji začasne odredbe, saj v prvotnem sklepu ni omenjalo verjetno izkazanega obstoja lastninske pravice. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo najemne pogodbe z dne 10.7.1992 z aneksi, iz katere nedvomno izhaja, da je upnik vsa vlaganja v predmetne nepremičnine, vključno s spornim prizidkom, opravil kot nelastnik (najemnik) na podlagi najemne pogodbe in aneksov, po katerih je kot edini lastnik predmetnih nepremičnin izrecno naveden prvi dolžnik. Ker je v tej najemni pogodbi upnik izrecno priznal, da je prvi dolžnik lastnik objektov na parceli številka 6433, je njegovo zatrjevanje pridobitve lastninske pravice iz naslova vlaganj neutemeljeno in ga tudi sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati. Ugotovitve sodišča prve stopnje so tudi v nasprotju z določilom 25. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR), saj upnik ni mogel biti dobroveren graditelj na tujem svetu glede na to, da je že iz najemne pogodbe razvidno, da je vedel, da gre za tujo nepremičnino.

Neutemeljeno je tudi zavrnilo navedbo drugega dolžnika, da ni nevarnosti za odsvojitev sporne nepremičnine, ker bi bilo to mogoče zgolj z zmanjšanjem osnovnega kapitala drugega dolžnika. Če pa je sodišče prve stopnje menilo, da bi drugi dolžnik lahko razpolagal z nepremičnino, potem to pomeni, da šteje drugega dolžnika za lastnika nepremičnine, in s tem odpade utemeljenost trditve upnika, da naj bi on pridobil lastninsko pravico na nepremičnini. Kot odločilno dejstvo je sodišče prve stopnje navedlo tudi vložitev tožbe upnika pri Okrožnem sodišču v Kopru, kopija te tožbe pa nikoli ni bila vročena drugemu dolžniku, s čimer mu ni bila dana možnost za sodelovanje v postopku. To pa pomeni bistveno kršitev določb postopka.

Pritožba drugega dolžnika je utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tako glede izdaje začasne odredbe kot glede odločitve o ugovoru drugega dolžnika zoper sklep o začasni odredbi ravnalo v nasprotju z določilom 270. člena ZIZ. Ni mogoče sprejeti ugotovitev sodišča prve stopnje, kolikor se nanašajo na zaključek, da je upnik v razmerju do drugega dolžnika verjetno izkazal, da obstoji terjatev iz naslova lastninske pravice. Ni sicer točna navedba drugega dolžnika v pritožbi, da v sklepu o izdaji začasne odredbe sodišče prve stopnje ni omenjalo tudi terjatve iz naslova lastninske pravice, saj je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa na kratko govora tudi o tem. Prav tako ni mogoče govoriti o kršitvi po 8. točki 2. odst. 339. člena ZPP, ker dolžniku ni bila vročena kopija tožbe upnika, vložene pri Okrožnem sodišču v K.. Tožba bo vročena drugemu dolžniku v pravdnem postopku in ni podlage za njeno vročanje v postopku za zavarovanje. Pač pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da upnik nikakor ni izkazal kot verjetne svoje lastninske pravice na sporni nepremičnini. Upnik je zatrjeval, da naj bi lastninsko pravico pridobil zaradi vlaganj v nepremičnino, kar je sodišče prve stopnje upoštevalo in štelo, da je ta terjatev upnika verjetno izkazana. Že besedilo najemne pogodbe z dne 10.7.1992 z aneksi, na katero se upravičeno sklicuje drugi dolžnik v svoji pritožbi, pa kaže, da je tak zaključek neutemeljen. V 5. členu te najemne pogodbe je zapisano, da vložena sredstva najemnika v najete poslovne prostore ne pomenijo vložka najemnika v premoženje lastnika. Če nič drugega to zanesljivo pomeni, da je upnik pri opravljanju svojih vlaganj vedel, da vlaga v tujo nepremičnino in da torej ni bil dobroveren. Smiselno upnik uveljavlja lastninsko pravico na temelju določil ZTLR. Iz določil 24. do 26. člena ZTLR pa jasno izhaja, da mora biti tak graditelj dobroveren se pravi, da v času gradnje ne ve in tudi ni mogel vedeti, da gradi na tujem zemljišču. Da je upnik dejansko vedel, čigava last je nepremičnina pa je kot rečeno razvidno iz besedila najemne pogodbe z dne 10.7.1992 z aneksi. Pritožbeno sodišče je zato ob ugoditvi pritožbe drugega dolžnika izpodbijani sklep razveljavilo in ugovoru drugega dolžnika ugodilo, razveljavilo tudi sklep o začasni odredbi in predlog upnika, kolikor se nanaša na drugega dolžnika, za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

V skladu s 1. odst. 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ je dolžan upnik povrniti drugemu dolžniku stroške postopka na prvi stopnji in stroške pritožbenega postopka z zamudnimi obrestmi. Upniku so odmerjeni v skladu z odvetniško tarifo in tarifo sodnih taks.