Court partially allows appeal, remands costs issue while upholding dismissal of possession interference claim.

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep r a z v e l j a v i v stroškovni odločitvi (točki I./3 in II. izreka sklepa) ter v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

V ostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena in v nerazveljavljenem obsegu (glede odločitve o glavni stvari) p o t r d i sklep sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

[JEDRO]

O utemeljenosti zahtevka odloča sodišče glede na odločilna dejstva, ki so nastala do konca obravnavanja pred sodiščem prve stopnje (časovna meja pravnomočnosti) in če tako zahtevek ob koncu obravnavanja ni več utemeljen, ga je potrebno zavrniti, ne glede na to, ali je bil utemeljen v času, ko je bila vložena tožba.

Tožba zaradi motenja posesti ni ugotovitvena tožba, temveč je dajatvena, zato je tudi tožbeni zahtevek motenjske tožbe dajatveni zahtevek (zahtevek na vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja in prepoved bodočih podobnih posegov). Ugotovitev dejstev zadnjega posestnega stanja in dejstev izvršenega motenja ni pravi tožbeni zahtevek, temveč to po svoji naravi spada v ugotovitev dejanskega stanja in s tem v obrazložitev sklepa. Ugotovitveni del takšnega zahtevka je torej le podlaga dajatvenemu delu in ima svoj smisel le v povezavi z dajatvenim delom tožbenega zahtevka. V kolikor ni mogoče ugoditi dajatvenemu delu tožbenega zahtevka, je potrebno zavrniti tudi njegov ugotovitveni del.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke v motenjski pravdi, da se ugotovi, da je tožena stranka Š.M. tožečima strankama M.M. in N.M. motil posest stanovanja v stanovanjski hiši na naslovu S., s tem, da je dne 24.8.2005 ob približno 13.15 uri brez dogovora odstranil polkna na oknih in jih do dne vložitve tožbe še ni ponovno namestil, dne 10.8.2005 prekinil za ves dan dovod tople vode v stanovanju tožnikov, dne 31.7.2005 okoli 10.00 ure pa preprečil tožnikoma, da bi sprejela obisk prijatelja B.M.; da je tožena stranka dolžna nemudoma vzpostaviti prejšnje stanje tako, da ponovno namesti polkna na okna stanovanja tožnikov ter v bodoče opusti vsako dejanje, ki bi tožnikoma oviralo ali onemogočalo normalno uporabo stanovnaja, dokler traja najemna pogodba, pod izvršbo; da se toženi stranki naloži, da tožečima strankama povrne njune pravdne stroške, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od dneva izdaje odločbe o njihovi odmeri dalje do plačila, vse v roku osem dni pod izvršbo. Odločilo je tudi, da je tožeča stranka dolžna solidarno povrniti toženi stranki 100.098,00 SIT stroškov postopka v petnajstih dneh, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sklepa do plačila.

Proti takemu sklepu se pravočasno pritožujeta tožeči stranki. Pritožnika navajata, da temelji izpodbijani sklep na zgrešeni predpostavki, da tožeči stranki v tej pravdi nimata pravnega interesa, ker je predmet motenjskih pravd varstvo posesti in zadnjega posestnega stanja. Pritožnika pritrjujeta, da zakon daje pravno zaščito zadnjemu posestnemu stanju, vendar poudarjata, da sta vložila tožbo v času, ko sta resno računala in imela namen uporabljati stanovanje, saj jima pogodba, kakršnekoli napake je že imela in v kakršnihkoli okoliščinah je bila sklenjena, še ni potekla.

Pritožnika zaključujeta, da sta v času vložitve tožbe prav gotovo imela pravni interes glede varstva svoje mirne posesti stanovanja. Po oceni pritožnikov je sodišče prve stopnje zlasti prezrlo dejstvo, da se je motenje njune mirne posesti še nadaljevalo in stopnjevalo s strani tožene stranke do te mere, da za mirno posest stanovanja ni bilo več nobenih pogojev. Že v samem odgovoru na tožbo je tožena stranka navajala, da je tožnikoma "predlagala", naj zapustita stanovanje in najameta drugo. Prav tako iz odgovora izhaja, da je tožena stranka tožnikoma odpovedala najemno razmerje.

O samovoljni tožnikov zato ne more biti govora, zato ni utemeljeno trditi, da tožnika za vložitev tožbe nista imela pravnega interesa. Res je po vložitvi tožbe prišlo do spremembe okoliščin, ker sta se izselila in nimata več interesa glede restitucijskega zahtevka (tč. II tožbenega zahtevka), imata pa še vedno pravni interes, da se ugotovi, da je do motenja posesti prišlo, da je motilna dejanja v opisanem smislu izvajal toženec, da je torej do vložitve tožbe prišlo zaradi njegovih dejanj v nasprotju s sklenjenim najemnim razmerjem in da sta pritožnika upravičena do povrnitve priglašenih stroškov postopka, ki so bili potrebni zaradi uveljavljanja njunih interesov pred sodiščem.

Po oceni pritožnikov sodišče prve stopnje do teh vprašanj ni zavzelo stališča, zato ima izpodbijani sklep pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti oz. v njem niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih oz. so ti nejasni in mestoma sami s seboj v nasprotju, kar je pritožbeni razlog iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Glede na navedeno je zaključek v izpodbijanem sklepu najmanj preuranjen in napačen tako iz materialno pravnega kot iz postopkovnega vidika, poleg tega pa je tudi dejansko stanje ostalo nepojasnjeno v tolikšni meri, da ne zadošča za meritorno razsojo.

Glede na navedeno pritožnika predlagata, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni in tožbenemu zahtevku stroškovno ugodi v tč. I in III tožbenega zahtevka, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje.

Pritožba je delno utemeljena.

Glede odločitve o glavni stvari:

Iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da odločitev sodišča prve stopnje temelji na dejanski ugotovitvi, da sta se tožnika po vložitvi tožbe samovoljno izselila iz stanovanja in s tem opustila posest stanovanja, zato je tožbeni zahtevek tožečih strank zavrnilo, ker morata tožeči stranki izkazovati pravni interes za motenjsko pravdo ves čas postopka, tudi ob zaključku obravnave, izguba posesti pa pomeni hkrati izgubo interesa za sodno varstvo posesti. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da sta tožnika poleg pravnega interesa izgubila tudi ekonomski interes, ker kot nelastnika stvari nimata nobenih stanovanjskih upravičenj in najetega stanovanja od toženca ne bosta imela več v posesti in uporabi.

Razlogi sodišča prve stopnje za odločitev o zavrnitvi (celotnega) glavnega tožbenega zahtevka tožečih strank so povsem pravilni in se pritožbeno sodišče z njimi v celoti strinja. O utemeljenosti zahtevka odloča sodišče glede na odločilna dejstva, ki so nastala do konca obravnavanja pred sodiščem prve stopnje (časovna meja pravnomočnosti) in če tako zahtevek ob koncu obravnavanja ni več utemeljen, ga je potrebno zavrniti, ne glede na to, ali je bil utemeljen v času, ko je bila vložena tožba. Ker sta tožnika posest stanovanja med pravdo prostovoljno opustila, njun zahtevek za vzpostavitev prejšnjega stanja in prepoved bodočih podobnih posegov, ni več utemeljen (1. odstavek 30.

člena Stvarnopravnega zakonika - SPZ). Pritožnika sicer pritrjujeta ugotovitvi sodišča prve stopnje, da nimata več interesa glede restitucijskega zahtevka, trdita pa, da imata še vedno pravni interes, da se ugotovi, da je do motenja posesti prišlo, vendar nimata prav, saj tožba zaradi motenja posesti ni ugotovitvena tožba, temveč je dajatvena, zato je tudi tožbeni zahtevek motenjske tožbe dajatveni zahtevek (zahtevek na vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja in prepoved bodočih podobnih posegov). Ugotovitev dejstev zadnjega posestnega stanja in dejstev izvršenega motenja ni pravi tožbeni zahtevek, temveč to po svoji naravi spada v ugotovitev dejanskega stanja in s tem v obrazložitev sklepa.

Ugotovitveni del takšnega zahtevka je torej le podlaga dajatvenemu delu in ima svoj smisel le v povezavi z dajatvenim delom tožbenega zahtevka. V kolikor ni mogoče ugoditi dajatvenemu delu tožbenega zahtevka, s čimer se pritožnika pravzaprav strinjata, je potrebno zavrniti tudi njegov ugotovitveni del. Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje, ki je glavni tožbeni zahtevek tožečih strank v celoti zavrnilo, materialno pravno pravilna.

O glavni stvari je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožečih strank v tem delu zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP, v zvezi s 353. členom ZPP, 366. členom ZPP in 424. členom ZPP), saj uradoma upoštevnih kršitev (2. odstavek 350. člena ZPP), med katere sodi tudi pritožbena graja pritožnikov, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ni zasledilo.

Glede stroškovne odločitve:

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi stroškovni del tožbenega zahtevka (tč. I/3) in je v točki II. odločilo, da sta tožnika dolžna solidarno povrniti toženi stranki 100.098,00 SIT stroškov postopka, v petnajstih dneh, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sklepa do plačila. Tako je odločilo zato, ker je zavrnilo tožbeni zahtevek glede glavne stvari (1. odstavek 154. člena ZPP). Pritožbene trditve, da je bila vložitev tožbe potrebna in utemeljena ter je do nje prišlo zaradi toženčevih motilnih dejanj, zaradi česar sta tožnika upravičena do povrnitve priglašenih stroškov postopka, ki so bili potrebni zaradi uveljavljenja njunih interesov pred sodiščem, ni mogoče spregledati in ji je potrebno priznati določeno težo. Podatki spisa kažejo, da je bila tožba vložena 31.8.2005, tožnika pa sta se iz stanovanja last toženca izselila dne 16.11.2005, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, kar pritožnika ne izpodbijata. V času vložitve tožbe razlog, na katerega je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka, še ni obstajal. V kolikor je toženec s svojim ravnanjem vplival na to, da sta tožnika opustila posest stanovanja, kot to navajata pritožnika, ne moreta nositi stroškovne obveznosti zgolj zato, ker je zaradi takih okoliščin prišlo do zavrnitve njunega tožbenega zahtevka, ta okoliščina pa v času vložitve tožbe še ni obstajala. V tem primeru bi bilo potrebno ugotavljati, ali bi bil sicer tožbeni zahtevek tožečih strank utemeljen, v kolikor do opustitve posesti med pravdo ne bi prišlo. Le v primeru ocene, da bi bila tožnika z uveljavljanjem svojega tožbenega zahtevka neuspešna tudi v primeru, ko posesti med pravdo ne bi opustila, bi bila utemeljena stroškovna odločitev kot izhaja iz izpodbijanega sklepa. V tej smeri pa še niso v zadostni meri ugotovljena vsa potrebna dejstva, zato je pritožbeno sodišče zaradi dopolnitve dejanskega stanja izpodbijani sklep v stroškovni odločitvi razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP, v zvezi s 355. členom ZPP, 366. členom ZPP in 424. členom ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP.