Appeal dismissed; inheritance law requires direct donor to grant to legal heir for restitution claims.

Pritožba se zavrne in p o t r d i sklep o dedovanju sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Vračunanje daril v dedni delež velja v načelu za kakršnokoli neodplačno razpolaganje zapustnika v korist zakonitega dediča. 29. člen ZD in 46. člen ZD namreč pri presoji daril, ki se vračunajo v dedni delež, izrecno zahtevata razpolaganje zapustnika (in ne koga drugega) v korist zakonitega dediča.

Odpoved dediščini v svojem imenu se šteje, kakor da odpovedujoči sploh ni bil dedič.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom o dedovanju je sodišče prve stopnje v zapuščinskem postopku po pok. A.B. ugotovilo obseg zapuščine ter razglasilo zakonite dediče v I. dednem redu. To so zapustničine hčerke M.M., Z.J., A.Z. in zap. sin F.B., vsak do 1/5; ter na podlagi vstopne pravice po zap. pok. hčerki S.S., zapustničini vnuki B.S., P.S. in D.S., vsak do 1/15. Ugotovilo je tudi, da je dedič F.B. svoj dedni delež odstopil dedinji A.Z., tako da njen dedni delež znaša 2/5.

Proti takemu sklepu se je pritožila dedinja A.Z., ki se s sklepom o dedovanju ne strinja in predlaga njegovo razveljavitev ter ponovno obravnavo zadeve pred prvostopenjskim sodiščem. Sodišče namreč pred izdajo izpodbijanega sklepa ni upoštevalo njene zahteve, da preostalim dedičem vračuna v dedni delež vse, kar so na kakršen koli način že prejeli v dar od zapustnice, saj meni, da je vrednost prejetega najmanj toliko, kolikor bi znašala vrednost tistega, kar bi jim sedaj šlo iz zapuščine. Tako sta dedinji M.M. in Z.J. na podlagi sklepa o dedovanju O 157/52 z dne 11.4.1952 po pok. očetu J.S. pridobili delež vsaka do 1/2, ker se je takrat zapustnica A.B. kot vdova in mati odpovedala dedovanju v korist hčera. Ker je bil namen odpovedi dedovanju v tem, da zapustničini hčerki dobita več, pritožnica ne more razumeti stališča sodišča prve stopnje, da dedinji M.M. in Z.J. od zapustnice nista dobili ničesar, da iz zapisnika o zapuščinski obravnavi ne izhaja darilni namen ter da sta dedovali po pok. očetu. Predvidevanje, da naj bi se pokojna odpovedala dedovanju iz razloga izgube pravice do otroškega dodatka, ni z ničemer utemeljeno in je tudi izven zatrjevanega v postopku; razlogovanje sodišča, da je šlo za manjše premoženje, kar naj bi izhajalo iz velikosti podedovanih dednih deležev, pa je nerazumljivo. Zato dedinja A.Z. vztraja na vračunanju premoženja, ki so ga drugi dediči za časa življenja zapustnika že dobili v dar, zahtevo pa temelji na določbah 29. člena Zakona o dedovanju - ZD in 1. odstavka 46. člena istega zakona. Ni sporno, da se je zapustnica odpovedala dedovanju, ta odpoved pa je šla neposredno v korist hčera M.M. in Z.J., ki bi dedovali ustrezno manj, če se ne bi odpovedala, in bi tako bil predmet tega zapuščinskega postopka solastninski delež oziroma tisto, kar bi podedovala po svojem prvem možu. 29. člen ZD pa bi sodišče moralo upoštevati tudi pri presoji zahteve pritožnice za vračunanje daril dedičem po pok. S.S.. Zapustnica je namreč v pogodbi o dosmrtnem preživljanju izrecno navedla, da je pok. hčerki pomagala pri gradnji stanovanjske hiše in tega dediči - potomci S.S. v tem postopku niso zanikali.

Pritožba ni utemeljena.

Načelno ima pritožnik prav, da ustanova vračunanja daril v dedni delež (kolacija) omogoča, da dobijo tisti sodediči pri zakonitem dedovanju, ki jim je zapustnik dal darila že za življenja, efektivno toliko manj iz zapuščine na račun svojega dednega deleža, ter da vračunanje daril v dedni delež velja v načelu za kakršnokoli neodplačno razpolaganje zapustnika v korist zakonitega dediča (1. odstavek 46. člena ZD in 29. člen ZD), vendar v tem postopku ni mogoče govoriti o tem, da je zapustnica za časa življenja obdarila dediče Z.J., M.M., B.S., P.S. in D.S..

V tem postopku ni sporno, da se je zapustnica kot zakonita dedinja po pok. možu S.J. v zapuščinskem postopku odpovedala dedovanju, zmotno pa je mneje pritožnice, da to dejanje zapustnice, tedaj dedinje v zapuščinskem postopku po pok. možu, predstavlja darilo v korist njenih hčera, takrat sodedinj, sedaj pa njenih dedinj M.M. in Z.J.. Res je po določbi 29. člena ZD kot darilo šteti tudi odpoved pravici, odpust dolga, tisto, kar je zapustnik za življenja dal dediču na račun njegovega dednega deleža ali za ustanovitev ali razširitev gospodinjstva ali za opravljanje poklica, kakor tudi vsako drugo neodplačno razpolaganje, vendar zapustničine odpovedi dedovanju v zapuščinskem postopku po pok.

S.J. ni mogoče opredeliti kot darilo v smislu tega določila. 29. člen ZD in 46. člen ZD namreč pri presoji daril, ki se vračunajo v dedni delež, izrecno zahtevata razpolaganje zapustnika (in ne koga drugega) v korist zakonitega dediča. Glede na te določbe pa je presoja sodišča prve stopnje o tem, da odpoved dedovanju zapustnice kot dedinje v zapuščinskem postopku po pok. S.J., v katerem sta bili kot dedinji tudi njeni sedanji dedinji M.M. in Z.J., ni mogoče šteti kot darilo zapustnice tem dedinjam. Odpoved dediščini v svojem imenu se namreč šteje, kakor da odpovedujoči sploh ni bil dedič (4. odstavek 133.

člena ZD) in se delež zakonitega dediča, ki se je odpovedal dediščini samo v svojem imenu, deduje, kot da bi bil ta dedič umrl pred zapustnikom (140. člen ZD). Iz zapisnika o zapuščinski razpravi po pok. J.S. (v prilogi A6 spisa) je razvidno, da se je zapustnica odpovedala dedovanju, s tako dedno izjavo pa je zapustnica ovrgla zakonsko domnevo, da je dedinja in se zato šteje, kakor da sploh ni bila dedinja. Zato tudi dejstvo, da je zaradi zapustničine odpovedi dediščini po pok. S.J. prišlo do akrescence tako, da so se povečali dedni deleži sodedinj, takrat ml.

M.M. in Z.J., ni mogoče opredeliti kot darila zapustnice navedenim dedinjam. Zato je sodišče prve stopnje odločilo prav, ko zahtevi dedinje A.Z. o vračunanju daril sodedičem ni sledilo. Neutemeljeno je namreč ista dedinja zahtevala vračunanje daril tudi zapustničinim vnukom, ki dedujejo na podlagi vstopne pravice kot otroci zapustničine pok. hčerke S.S., sklicujoč se pri tem na pogodbo o dosmrtnem preživljanju, ki sta jo sklenili zapustnica in B.K. v obliki notarskega zapisa dne 16.11.1995. Iz te je razvidno, da je zapustnica pred sklenitvijo pogodbe notarju pojasnila, da je pok. hčerki pomagala pri gradnji hiše, da bi si zagotovila postrežbo in stanovanje v starosti, ter da je do leta 1994 tudi živela pri njej, po njeni smrti pa se je preselila v Dom upokojencev.

Take navedbe pa tudi po presoji višjega sodišča ne utemeljujejo zaključka, da so zapustničini vnuki - dediči v tem zapuščinskem postopku bili obdarjeni od zapustnice, saj kažejo, da je šlo v dogovoru zapustnice s hčerko S.S. za odplačno razmerje, nikakor pa ne dokazujejo, da je šlo za kakršenkoli prispevek zapustnice navedenim dedičem in je zato pravilna presoja sodišča prve stopnje o tem, da pogoji za predlagano vračunanje darila zapustničinim vnukom, B.S., D.S. in P.S. niso podani.

Ker je višje sodišče ugotovilo, da pritožba dedinje A.Z. ni utemeljena, jo je zavrnilo in potrdilo sklep o dedovanju sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s členom 163 ZD).