Supreme Court dismisses appeal when property dispute loses family law nature and value is unclaimed.

1. Revizija zoper odločitev o tožbenem zahtevku J.Z. se zavrže.

2. Revizija zoper odločitev o tožbenem zahtevku V.Z. se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Prvotna tožeča stranka je vložila tožbo na razveljavitev izročilne (preužitkarske) pogodbe. V tožbi ni navedla vrednosti spornega predmeta. Ker je šlo za spor o pogodbi, ki vsebuje med drugim tudi dogovor o preživljanju, je bila po izrecni določbi 1. točke četrtega odstavka 382. člena ZPP revizija dovoljena. Vendar pa je med postopkom tožeča stranka J. Z. umrla. Spor se je nato nadaljeval med dediči zapustnice.

Zahtevek na razvezo pogodbe je zato v nadaljevanju postopka izgubil naravo spora o preživljanju in postal običajen premoženjskopravni spor. Če pa je tako, veljajo zanj določbe prvega in tretjega odstavka 382. člena ZPP. Zato je dopustnost revizije kot izrednega pravnega sredstva zoper pravnomočno sodbo v tem primeru odvisna - ker se zahtevek ne nanaša na denarno terjatev - od navedbe vrednosti spornega predmeta.

Denarni tožbeni zahtevek zakonca temelji na neopravičeni obogatitvi (210. člen zakona o obligacijskih razmerjih) in ne na določbah zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur.l. SRS, št. 14/89, preč.b.) o skupnem premoženju.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku, s katerim je J. Z. zahteval razvezo izročilne pogodbe in izstavitev zemljiškoknjižne listine. Delno je ugodilo tudi tožbenemu zahtevku V. Z. in J. Z. naložilo, da ji mora plačati 155.909,00 SIT. V presežku je njen tožbeni zahtevek zavrnilo. Sodišče druge stopnje je v tem delu zavrnilo pritožbo V. Z. in prvostopno sodbo potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo V. Z. zaradi zmotne uporabe materialnega prava in smiselno tudi zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Trdi, da sodišče ne bi smelo razveljaviti izročilne pogodbe, sklenjene med pokojno tožnico in njenim sinom, ker sin, ki je sedaj tožnik, ni edini dedič. Poleg tega razveza zakonske zveze ni razlog za razvezo pogodbe. Ves čas pravdnega postopka do smrti tedanje tožnice sploh še ni nastopil trenutek, ko bi morala toženka začeti izvrševati izročilno pogodbo. Če pa dajatve izročilne pogodbe sploh še niso zapadle, je tudi utemeljitev razveze z oddaljenostjo toženke in nemožnostjo nudenja pomoči brez pravne podlage. Zato predlaga, da naj sodišče reviziji ugodi ter zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Glede svojega tožbenega zahtevka pa trdi, da je njen dejanski delež večji, kot je ugotovilo sodišče. Zgolj matematično izračunavanje posameznih postavk ne more biti podlaga za sodno odločitev. Zato predlaga, da revizijsko sodišče v celoti razveljavi obe sodbi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena tedanjemu Javnemu tožilcu Republike Slovenije in nasprotni stranki. Javni tožilec se o reviziji ni izjavil, nasprotna stranka pa nanjo ni odgovorila (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Ad 1) Revizija zoper odločitev o tožbenem zahtevku na razvezo izročilne pogodbe ni dovoljena.

Prvotna tožeča stranka J. Z. je vložila tožbo na razveljavitev izročilne (preužitkarske) pogodbe. V tožbi ni navedla vrednosti spornega predmeta. Ker je šlo za spor o pogodbi, ki vsebuje med drugim tudi dogovor o preživljanju, je bila po izrecni določbi 1. točke četrtega odstavka 382. člena ZPP revizija dovoljena. Vendar pa je med postopkom tožeča stranka J. Z. umrla. Spor se je nato nadaljeval med dediči zapustnice. Namesto tožeče stranke je vstopil njen sin in pravda se je nato nadaljevala z J. Z. kot tožnikom, čeprav je sodišče prve stopnje v uvodu sodbe navedlo tudi pokojno J. Z. (sodišče druge stopnje je njeno ime iz uvoda pravilno izpustilo). Zahtevek na razvezo pogodbe je zato v nadaljevanju postopka izgubil naravo spora o preživljanju in postal običajen premoženjskopravni spor. Če pa je tako, veljajo zanj določbe prvega in tretjega odstavka 382. člena ZPP. Zato je dopustnost revizije kot izrednega pravnega sredstva zoper pravnomočno sodbo v tem primeru odvisna - ker se zahtevek ne nanaša na denarno terjatev - od navedbe vrednosti spornega predmeta. Vrednost mora navesti tožeča stranka, in sicer že v tožbi (drugi odstavek 186. člena ZPP in drugi odstavek 40. člena ZPP), ali pa takrat, ko se je v tej pravdi začel spor med dediči. Ker J. Z. vrednosti spornega predmeta ni ocenil niti takrat, ko je sam vstopil v pravdo namesto prejšnje tožeče stranke, si revizije ni zagotovil. Enako velja tudi za V. Z. kot toženo stranko. Določitev vrednosti spornega predmeta je sicer naložena tožeči stranki, vendar pa ima njena opustitev, če tožena stranka ustrezno ne reagira, posledice tudi zanjo. Izjema, ko je revizija tudi v takšnih sporih dovoljena, lahko velja samo v primerih, kjer je preživninski element prisoten. Širjenje pravice do revizije, glede na to, da gre za izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, ni dopustno. Zato je moralo revizijsko sodišče po 392. členu ZPP revizijo toženke V. Z. zoper navedeno odločitev zavreči.

Ad 2) Revizija zoper odločitev o tožbenem zahtevku V. Z. pa ni utemeljena.

Tožnica V. Z. je v tem pravdnem postopku zahtevala med drugim plačilo protivrednosti njenega prispevka h gradnji prizidka na parc. št. 814 k.o. S. Sodišče je njenemu zahtevku le deloma ugodilo. J. Z. je naložilo, da ji mora plačati 155.909,00 SIT, v preostalem delu pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. V pritožbenem postopku je V. Z. to odločitev napadala zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in s pritožbo ni uspela. Sodišče je ugotovilo, da je bilo dejansko stanje v postopku na prvi stopnji pravilno ugotovljeno. Tudi na revizijski stopnji ostaja višina terjatve dejanska ugotovitev, ki je v reviziji po izrecni določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP ni več dovoljeno preizkušati.

Na ugotovljeno dejansko stanje pa sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo. Tožnica izpodbija odločitev o denarnem tožbenem zahtevku in ne odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka na ugotovitev deleža na skupnem premoženju. Denarni tožbeni zahtevek pa temelji na neopravičeni obogatitvi (210. člen zakona o obligacijskih razmerjih) in ne na določbah zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur.l. SRS, št. 14/89, preč.b.) o skupnem premoženju.

Revizija V. Z. zato tudi zoper ta del sodbe na drugi in prvi stopnji ne more biti uspešna. Ker je revizija v tem delu formalno sicer dovoljena (2. odstavek 382. člena ZPP), jo je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP moralo zavrniti kot neutemeljeno.