Appeal allowed; first instance court erred by failing to order evidence on disputed possession duration.

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba r a z v e l j a v i ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

[JEDRO]

Tožnik zahteva, da sodišče ugotovi obstoj lastninske pravice tožnika na podlagi priposestvovanja. Nima prav pritožnica, ko trdi, da je tožbeni zahtevek nedoločen, ker toženi stranki ne nalaga, da izstavi zemljiškoknjižno dovolilo, na podlagi katerega bi bil mogoč vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo v skladu s 40. členom Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1). Tak dajatveni zahtevek, kot ga navaja pritožnica, je potreben le tedaj, ko tožeča stranka uveljavlja pridobitev lastninske pravice na podlagi pravnega posla, ko je podlaga za vknjižbo lastninske pravice res pravnomočna sodba, s katero je sodišče osebi, proti kateri se predlaga vpis, naložilo, da izstavi zemljiško knjižno dovolilo glede vknjižbe (5. točka 1. odstavka 40. člena ZZK-1). V obravnavanem primeru pa je situacija drugačna. Morebitni pravnomočni ugotovitvi, da je tožnik lastnik sporne nepremičnine, bo lahko sodišče (na predlog) vknjižilo lastninsko pravico nanj, ne da bi morala tožena stranka še izrecno izjaviti takšno dovoljenje, podlaga za vknjižbo lastninske pravice je namreč pravnomočna sodna odločba, s katero sodišče ugotovi obstoj te pravice (3. točka 1. odstavka 40. člena ZZK-1).

[OBRAZLOŽITEV]

S sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna dopustiti, da tožnik s to sodbo izvede prenos lastninske pravice nepremičnine parc. št. 2024/2 vl. št. 908, k.o. M. iz imena in lastništva tožene stranke na ime in last tožnika, ter plačati tožniku pravdne stroške v višini 123.960,00 SIT, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Proti sodbi se pritožuje tožena stranka ter uvodoma navaja, da se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da ni točna ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni ugovarjala 30 letni posesti tožnika in njegovih pravnih prednikov, saj je v odgovoru na tožbo izjavila, da zavrača trditve tožeče stranke, poleg tega je izrecno poudarila, da tožnik ni dokazal predpostavk za priposestvovanje: dobre vere in poteka časa, potrebnega za priposestvovanje. Dokazno breme, da je ta čas potekel je na strani tožeče stranke, zatrjevana dejstva je potrebno dokazati, saj se na podlagi 214. člena ZPP ne dokazujejo le tista dejstva, ki so med strankama nesporna, o tem pa v tem primeru ne more biti govora. Tožeča stranka je predlagala izvedbo dokazov, ki naj bi potrdili njene navedbe o dolgoletni posesti, vendar je sodišče ta dokazni predlog zavrnilo. Tožena stranka izvedbe nasprotnega dokaza ni predlagala, vendar to ne pomeni, da je zaradi tega potek ustrezne priposestvovalne dobe nesporen. Pritožnica meni, da je tožbeni zahtevek nedoločen, ker iz njega ni razviden pravni temelj, ki naj bi bil podlaga za prenos lastninske pravice, prav tako pa ni razumljiva formulacija, po kateri je toženka dolžna dopustiti, da tožnik s to sodbo izvede prenos lastninske pravice. Pri tem opozarja na 40. člen ZZK-1, ki določa, da se vknjižba pravice dovoli na podlagi pravnomočne sodbe, s katero sodišče osebi, proti kateri se predlaga vpis, naloži, da izstavi zemljiškoknjižno dovolilo. Pritožnica trdi, da zahteva zakon aktivno ravnanje tožene stranke, kar izhaja tudi iz 238. člena ZIZ in 23. člena SZ. Pritožnica še navaja, da iz delnega historičnega zemljiškoknjižnega izpiska št. 1587/96 izhaja, da je sporna nepremičnina prešla v družbeno lastnino že 20.12.1947, zato dejstvo, da je bilo v zemljiško knjigo to vpisano šele dvajset let kasneje, ni relevantno, ker je vpis zgolj deklaratoren. Če je sodišče prve stopnje menilo drugače, bi zato moralo navesti pravno podlago za takšno odločitev in zaključke v tej smeri ustrezno utemeljiti. Ker po mnenju pritožnice tega ni storilo, je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Na pritožbo je odgovorila tožeča stranka. Navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da se tožena stranka v odgovoru na tožbo sklicuje na odločbo, ki ne velja za sporno parcelo, tožena stranka pa je imela na podlagi 286. člena ZPP možnost najkasneje na prvem naroku navesti vsa dejstva in ponuditi vse dokaze ter se izjaviti o vseh navedbah tožeče stranke.

Pritožba je utemeljena.

Pritožničina graja formulacije tožbenega zahtevka je utemeljena le v toliko, kolikor je že sodišče prve stopnje ugotovilo, da je ta nerodno oblikovan, saj gre v obravnavani zadevi dejansko za ugotovitveno tožbo, s katero tožnik zahteva, da sodišče ugotovi obstoj lastninske pravice tožnika na podlagi priposestvovanja, kot izvirnega načina pridobitve lastninske pravice, ki ima podlago v zakonu. Nima pa prav pritožnica, ko trdi, da je tožbeni zahtevek nedoločen, ker toženi stranki ne nalaga, da izstavi zemljiškoknjižno dovolilo, na podlagi katerega bi bil mogoč vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo v skladu s 40. členom Zakona o zemljiški knjigi (ZKZ-1). Tak dajatveni zahtevek, kot ga navaja pritožnica, je potreben le tedaj, ko tožeča stranka uveljavlja pridobitev lastninske pravice na podlagi pravnega posla, ko je podlaga za vknjižbo lastninske pravice res pravnomočna sodba, s katero je sodišče osebi, proti kateri se predlaga vpis, naložilo, da izstavi zemljiško knjižno dovolilo glede vknjižbe (5. točka 1. odstavka 40. člena ZZK-1). V obravnavanem primeru pa je situacija drugačna. Morebitni pravnomočni ugotovitvi, da je tožnik lastnik sporne nepremičnine, bo lahko sodišče (na predlog) vknjižilo lastninsko pravico nanj, ne da bi morala tožena stranka še izrecno izjaviti takšno dovoljenje, podlaga za vknjižbo lastninske pravice je namreč pravnomočna sodna odločba, s katero sodišče ugotovi obstoj te pravice (3. točka 1. odstavka 40. člena ZZK-1).

Tožeča stranka zatrjuje, da je pridobila lastninsko pravico na sporni nepremičnini po samem zakonu, na podlagi priposestvovanja. Tudi po oceni pritožbenega sodišča se je tožena stranka v odgovoru na tožbo temu nedvomno upirala, saj je, kot pravilno opozarja pritožnica, navedla, da v celoti zavrača trditve tožnika. Sodišče prve stopnje ima sicer prav, da je tak ugovor, kolikor se nanaša na zatrjevano dobro vero, ki se po zakonu domneva (3. odstavek 72. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR, ki se na podlagi 268. člena Stvarnopravnega zakonika-SZ uporablja v obravnavani zadevi), pavšalen in dokazno nepodprt, zato je glede tega dejstva napravilo pravilen zaključek, ki ima podlago v 3. odstavku 214. člena ZPP, vendar pa takega zaključka ni mogoče izpeljati glede zatrjevane (več kot tridesetletne) priposestvovalne dobe, saj je dokazno breme, da je podana priposestvovalna doba, ki ob podanih drugih pogojih pripelje do pridobitve lastninske pravice na nepremičnini, na tožeči stranki in toženi stranki svojega nasprotovanja tej trditvi ni bilo potrebno posebej argumentirati. Pritožnica pravilno opozarja, da je to dejstvo med pravdnima strankama sporno, zato uporaba 1. odstavka 214. člena ZPP, ko ni treba dokazovati dejstev, ki so med strankama nesporna ali priznana, ne pride v poštev. Ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo prič, ki jih je kot dokaz za obstoj več kot tridesetletne posesti predlagala tožeča stranka, saj je štelo, da je to pravno odločilno dejstvo dokazano zgolj na podlagi tožbenih trditev, torej brez izvedbe in presoje dokazov v skladu z 8. členom ZPP, je odločitev sodišča prve stopnje preuranjena. Pravilno pa je stališče sodišča prve stopnje, da je dokazno breme za trditev, da je sporna nepremičnina prešla v družbeno lastnino leta 1947, na strani tožene stranke, zato je morala tožena stranka ponuditi dokaze v tej smeri najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo (286. člen ZPP).

Glede na navedeno pritožnica utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje, ko je izhajalo iz zmotnega stališča, da med pravdnima strankama ni sporno dejstvo o poteku priposestvovalne dobe, zmotno ugotovilo dejansko stanje. Pritožbeno sodišče je zato moralo izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje, v katerem bo potrebno izvesti tudi dokaze, ki jih je v tožbi ponudil tožnik, ko je zatrjeval obstoj navedenega pravno odločilnega dejstva (355. člen ZPP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP.