Legislator Case Law & Legislation
Sodba II Ips 189/95 ECLI:SI:VSRS:1997:II.IPS.189.95 AI generated

Shareholder dismissed for lack of standing; company assets remain corporate property regardless of individual purchase dates.

Case Number Sodba II Ips 189/95
Court / Authority
Jurisdiction Slovenia (SI)
Decision Date
Outcome Dismissed

Legislator summary

AI generated

The Supreme Court of Slovenia dismissed the appellant's revision against a lower court judgment ordering payment for corporate assets. The appellant argued that equipment purchased after 1991 was his sole property and that the company ceased to exist, claiming active standing to sue. The court rejected this, ruling that the company still existed and that the appellant's admission during trial confirmed the assets belonged to the corporate entity, not him personally.

Legislator headnote

AI generated

Zakon o podjetjih; Zakon o pravdnem postopku: A shareholder lacks active standing to claim ownership of company assets or seek damages for them, as the company remains the sole legal owner and the assets are not subject to individual division without a specific legal proceeding.

Keywords

AI generated
shareholder standing corporate assets company existence active legitimacy revision procedure company law property ownership

Cited Legislation

AI generated
AI generated

Need to analyze how this precedent applies to your matter?

Cross-reference this judgment against statutes, commentaries, and subsequent citing case law inside Legislator AI.

Open in Legislator →

Full text

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Ker družbenik kot fizična oseba ni lastnik stvari iz premoženja družbe, drugemu družbeniku ne odgovarja niti odškodninsko niti iz naslova vrnitve stvari v last, če jih ima v posesti. Aktivna legitimacija je namreč na strani družbe.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem naj bi tožena stranka tožeči stranki plačala 56.108 DEM v tolarski protivrednosti po prodajnem tečaju Ljubljanske banke d.d. na dan plačila obveznosti z zamudnimi obrestmi. Pritožbo tožeče stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti tej sodbi tožeča stranka vlaga revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga razveljavitev sodb nižjih sodišč ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je podana njegova aktivna legitimacija za vložitev tožbe. To posebej velja za zahtevek, ki se nanaša na opremo, nameščeno v poslovne prostore po 11. januarju 1991. Ta oprema je namreč njegova izključna last. Toženka je razpolagala s premoženjem tožnika in ne s premoženjem firme M. d.o.o. Pravdni stranki nista sklenili posebne pogodbe za vložitev v firmo glede tiste opreme, ki jo je tožnik nabavil iz lastnega denarja po 11.1.1991. Nesprejemljivo je sklepanje, da podjetje M. d.o.o. še vedno obstaja. Toženka je namreč predlagala njeno likvidacijo, do katere ni prišlo zato, ker ni plačala ustreznega zneska iz naslova stroškov likvidacije. Sicer pa je podjetje dejansko mrtvo že 4 leta. Ravnanje toženke je ravnanje solastnika na škodo drugega solastnika. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, tedanji Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (tretji odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Iz dejanskih ugotovitev, sprejetih na nižjih stopnjah, ki ne morejo biti predmet revizijskega izpodbijanja (tretji odstavek 385. člena ZPP) sledi, da podjetje M. d.o.o. še vedno obstaja. Tega niti v reviziji tožeča stranka ne zanika. Ne glede na to pa je odločilno, da je tožnik na naroku o glavni obravnavi z dne 30.11.1993 izrecno navedel, da so vse stvari, ki so predmet tožbe, osnovna oziroma obratna sredstva podjetja M. d.o.o. Opisana izjava se nanaša po dokazni oceni nižjih sodišč tudi na stvari, ki jih je tožnik (za firmo) nabavil po 11.1.1991. Revizijski poudarek je dan prav tej ugotovitvi: najmanj v tem obsegu naj bi predmeti bili tožnikova izključna last. Čeprav gre pri tem tudi za grajo pravne presoje, pa ta vendarle temelji na dejanski ugotovitvi. Tožnikova izpoved na glavni obravnavi dne 30.11.1993 je bila dokazno ocenjena kot priznanje, da gre pri vseh spornih predmetih za sredstva firme, ne pa za tožnikovo izključno lastnino. Taka ocena pa je podlaga za ugotovitev, da je po zakonu o podjetjih, ki velja za presojo spora, le firma, ne pa tožnik kot družbenik, upravičena do predmetne tožbe. V tem okviru pa je sklicevanje na račune o nabavi opreme po 11.1.1991 tudi navajanje novih dejstev na revizijski stopnji, kar po določbi 387. člena ZPP ni dopustno.

Opisana pravna razlaga se nanaša tudi na podrejeno in posplošeno navedeno revizijsko tezo o odškodninski odgovornosti toženke. Ker tožnik ni lastnik stvari, ki jih zahteva od toženke, tudi ne more nastopati kot oškodovanec v skladu z določbami zakona o obligacijskih razmerjih. Sodišče prve stopnje je rešitev zadeve pravilno usmerilo v postopek zaradi likvidacije družbe oziroma v nepravdni postopek o delitvi skupnega premoženja. Materialno pravo je torej v izpodbijani sodbi pravilno uporabljeno.

Očitek bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pa je v reviziji sicer naveden, vendar neobrazložen. Zato je revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo po uradni dolžnosti v skladu z določbo 386. člena ZPP in ugotovilo, da bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP v pravdi ni bilo. Revizijo je kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).