Civil court dismisses appeal in asbestos mesothelioma case upholding strict liability for environmental exposure.

Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (1.odstavek izreka) p o t r d i.

Tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

[JEDRO]

Azbestna bolezen, mezoteliom, izpostavljenost azbestu.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku odškodnino v višini 17.000.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 02.06.2006 dalje do plačila, v 15-ih dneh ter višji tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna povrniti tožniku stroške pravdnega postopka v višini 617.561,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 05.10.2006 dalje do plačila, v 15-ih dneh.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka po pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da se pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno, da se sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Za toženo stranko je sporen zaključek sodišča prve stopnje, da je mezoteliom posledica izpostavljenosti azbestu. Navaja, da iz dopolnitve izvedenskega mnenja ne izhaja, da bi bila v pljučih oziroma plevri tožnika najdena azbestna vlakna. Izvedenka je navedla, da le-ta dajo podatek o tem, da je bil človek izpostavljen azbestu. Če ni podatka o izpostavljenosti azbestu, ni dokaza oziroma povezave med mezoteliomom tožnika kot posledice izpostavljenosti azbestu. Številne invazivne preiskave, katerim je bil podvržen tožnik, bi po mnenju tožene stranke morale pokazati azbestna vlakna v pljučih oziroma plevri, pri čemer ne gre za "štetje vlaken" kot prikazuje izvedenka, pač pa zgolj za podatek, ali so bila azbestna vlakna prisotna ali ne. Tožena stranka ne more biti kriva za vsak mezoteliom, ki se pojavi. Tožnik ni bil nikoli zaposlen pri toženi stranki, torej ni mogel pri njej priti v direkten stik z azbestom. Sodišče se je ne glede na to, da je tožnik bil zaposlen tudi v podjetju, ki se je dokazano ukvarjalo z nevarno dejavnostjo in kjer je dejansko lahko poleg barvil in drugih toksičnih snovi prišel v stik tudi z azbestom, postavilo na stališče, da je za mezoteliom odgovorna tožena stranka. Iz dodatka k izvedenskemu mnenju, ki ga je v zvezi s pravdno zadevo z dne 02.08.2004 pripravil Zavod za varstvo pri delu izhaja, da je v P.K. pri predelavi polietilenskih vreč v granulat lahko prihajalo do sproščanja azbestnega prahu, to je do prašenja in potemtakem tudi do izpostavljenosti delavcev azbestnemu prahu. Zato je sporen in nesprejemljiv zaključek sodišča prve stopnje v delu, ko navaja, da naj bi bila bistvena izpostavljenost tožnika že kot otroka z azbestom iz okolja, pri striženju las in v gospodinjstvu z bratom, ki je delal v S. To vse so po mnenju tožene stranke indirektne izpostavljenosti, medtem ko je v P. bil prav on tako kot drugi zaposleni, izpostavljen direktno azbestnemu prahu. Zato ni prepričljivega dokaza, da je prišlo do mezotelioma tožnika zaradi nevarne dejavnosti s strani tožene stranke. Zato smatra, da ni pasivno legitimirana v obravnavani pravdni zadevi.

Pritožba ni utemeljena.

Tožena stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge po 338.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), pri čemer pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka ne konkretizira. Zato je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev v skladu z 2.odst. 350.čl. ZPP. Takih kršitev ni zasledilo, zato je zaključilo, da ta pritožbeni razlog ni podan.

Za toženo stranko je še vedno sporen zaključek, da je mezoteliom pri tožniku posledica izpostavljenosti azbestu. Sklicuje se na dopolnitev izvedenskega mnenja izvedenke dr. M.D.F., pritožbenemu zaključku, "da iz tega ne izhaja, da bi bila v pljučih oziroma plevri pri tožniku najdena azbestna vlakna, kot dokaz izpostavljenosti azbestu in s tem povezave z mezoteliomom", ni mogoče slediti. Izvedenka je namreč pojasnila, da je bilo tožniku odvzeto tkivo le za histološko diagnostiko, ne pa za potrebe štetja vlaken. In nadalje, da je v primeru diagnoze malignega mezotelioma plevre tudi nepomembno, ali se v odvzetem materialu najdejo azbestna vlakna ali ne, saj je "pljučno breme" pomembno za razvoj pljučnega raka, ne pa za mezoteliom, ki ne nastane na pljučnem tkivu, ampak na plevri.

Mezoteliom je namreč edina azbestna bolezen, za katero ni povezave doza-odgovor. Pritožbeno sodišče poudarja, da je potrebno omenjeno mnenje upoštevati v celoti (in ne kot pritožba, ko se sklicuje le na del mnenja, uvodoma povzet), kot že povzeto in še nadalje, ko izvedenka pojasnjuje, da doslej v svetu ni identificirana nobena druga snov, razen azbest, ki bi povzročala mezoteliom, ki je edini izmed vseh vrst rakov, ki se ga najbolj nedvoumno povezuje s povzročiteljem iz okolja. Zato so tudi po mnenju pritožbenega sodišča, ugotovljene izpostavljenosti azbestu, katerim nenazadnje tudi pritožba ne oporeka (tožnika kot otroka z azbestom iz okolja, pri striženju las delavcem, zaposlenim pri toženi stranki in življenja z bratom, ki je delal v S.) vsaka po sebi dovolj prepričljive za dokaz izpostavljenosti azbestu in povezave z ugotovljenim mezoteliomom.

Da bi tožnik zbolel zaradi izpostavljenosti azbestnemu prahu na delovnem mestu strojnika za sitotisk v P.K., kot v nadaljevanju trdi pritožba, pa v obravnavanem primeru ni bilo dokazano. Zato za toženo stranko ni ustreznih razbremenilnih razlogov (toženi stranki ni uspelo izpodbiti na prvi stopnji ugotovljenih relevantnih dejanskih okoliščin in vzročne zveze) proti - prepričljivemu zaključku prvostopenjskega sodišča o nesporno ugotovljenem mezoteliomu pri tožniku vsled izpostavljenosti azbestu kot povzročitelju iz okolja, kjer je živel, ki je sledilo izvedenskemu mnenju.

Vse dejanske okoliščine, potrebne za razsojo v obravnavani zadevi, je sodišče prve stopnje natančno in popolno razjasnilo in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi materialno pravo o objektivni odgovornosti tožene stranke (150.čl. Obligacijskega zakonika) pravilno uporabilo. Pritožba zato ni utemeljena, višine dosojene odškodnine tožena stranka ne izpodbija, zato je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353.čl. ZPP). Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, nosi sama svoje pritožbene stroške (145., 165.čl.

ZPP).