Appeal allowed; court rejects duty to amend claim after debt assignment citing irrelevance theory.

Pritožbi se ugodi in se zato izpodbijana sodba r a z v e l j a v i ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

[JEDRO]

Vpliv odstopa terjatve med pravdo na utemeljenost tožbenega zahtevka. Pregled objavljene sodne prakse kaže, da se sicer tudi v sodni praksi stališča o uporabi ene in druge teorije razlikujejo, da pa se je vendar v večini primerov (včasih le posredno) izrekla za irelevančno teorijo.

[OBRAZLOŽITEV]

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim tožnik od tožencev zahteva plačilo zneska 6.971.280,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti štirih posamičnih, v izreku sodbe določenih zneskov do plačila. Glede na neuspeh tožnika v postopku pa je še odločilo, da je dolžan tožencema povrniti 220.512,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila. Sodišče je ugotovilo, da je bila terjatev, ki jo tožnik izterjuje v tej pravdi, med postopkom odtujena, zato bi moral tožnik, ki je sicer v postopku glede na 190.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) še vedno procesno legitimiran v tem postopku, tožbeni zahtevek prilagoditi spremenjenemu materialnopravnemu razmerju in zahtevati, da sta toženca dolžna vtoževano terjatev plačati pridobitelju terjatve, ne pa njemu.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka po pooblaščencu. V pritožbi najprej opozarja na vsebino 1.odst. 190.čl. ZPP, ki pravi, da v primeru, ko katera od strank odtuji stvar ali pravico, o kateri teče pravda, to ni ovira, da se pravda med istima strankama ne dokonča. Če odtujitev terjatve ne vpliva na procesno razmerje, tudi sprememba v materialnopravnem položaju strank po mnenju pritožbe ne more vplivati na sodbo oziroma na njen izrek, saj zakon izrecno pravi, da se pravda med prvotnima strankama dokonča. Če bi zakon menil drugače, bi določal, da se pravda nadaljuje ob ustrezni spremembi zahtevka. Stališče sodišča, da bi tožnik moral zahtevati od toženca, da vtoževano terjatev plača pridobitelju, nima opore v zakonu. Za kakršnokoli spremembo tožbe bi bilo potrebno soglasje tožene stranke. Razlogovanje sodišča bi v primeru spremembe pravnega nasledstva na toženi strani pomenilo, da mora tožnik spremeniti zahtevek tako, da je toženec dolžan poskrbeti, da tretji izpolni obveznost tožniku, kar pa očitno ne gre. In če ne pride sprememba tožbe v poštev v primeru spremembe materialnopravnega razmerja na toženi strani, ne pride v poštev niti na tožeči strani. Iz spisa pa je mogoče še ugotoviti, da je sodišče očitno svoje pravno stališče v zvezi z zahtevkom spremenilo, saj je pred tem izdalo zamudno sodbo, (ki je bila kasneje sicer razveljavljena) in v njeni obrazložitvi navedlo, da utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi. In to kljub temu, da se je takrat v spisu že nahajala dokumentacija o odstopu terjatve. Tožeča stranka pa v pritožbi opozarja še, da je stranski intervenient v postopku predlagal, da vstopi v pravdo namesto tožeče stranke, vendar privolitve ni bilo. Z izjavo intervenienta, ki je v pravdo nameraval vstopiti, pa je bilo dano tožeči stranki tudi že pooblastilo, da še dalje v svojem imenu in na svoj račun vodi pravdo glede cedirane terjatve. Sicer pa bi sodišče moralo, če je bilo na drugačnem materialnopravnem stališču, v skladu z 285.čl. ZPP, ki določa pravila o materialnem pravdnem vodstvu, tožečo stranko na to opozoriti. Predlaga spremembo sodbe tako, da se zahtevku ugodi.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je svoje stališče o vplivu odstopa terjatve med pravdo na utemeljenost tožbenega zahtevka utemeljilo tudi s stališčem dr. Aleša Galiča, objavljenega v prispevku v Pravni praksi št. 41/2004. Že v navedenem članku je opozorjeno, da je to vprašanje tako v pravni teoriji kot v sodni praksi sporno in da nanj odgovarjata relevančna in irelevančna teorija, pri čemer se je sam zavzemal za relevančno teorijo, po kateri mora tožeča stranka spremeniti tožbeni zahtevek v postopku tako, da ga prilagodi nastali odsvojitvi terjatve in zahtevati izpolnitev v korist pridobitelja. To svoje stališče je argumentiral s tem, da tožniku, ki sam odsvoji stvar, ni težko imenovati osebo, ki je novi upnik, predvsem pa so pomembni tudi materialnopravni razlogi pri cesiji. Če namreč tožnik spremeni zahtevek tako, da zahteva izpolnitev v korist cesionarja, v tej pravdi pridejo v poštev vse določbe o razmerju cesusa do cesionarja in do cedenta. Tretji razlog pa je razlog ekonomičnosti, saj je že iz sodbe sodišča lahko razvidno, komu mora toženec izpolniti in tako ne nastopijo problemi z izkazovanjem pravnega nasledstva v izvršilnem postopku.

Pregled objavljene sodne prakse pa kaže, da se sicer tudi v sodni praksi stališča o uporabi ene in druge teorije razlikujejo, da pa se je vendar v večini primerov (včasih le posredno) izrekla za irelevančno teorijo. Tako na primer odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 252/2003, II Ips 198/2003, II Ips 518/2001 in II Ips 397/2002. Enako stališče je mogoče razumeti iz sodb Višjega sodišča v Kopru I Cp 698/2000 in I Cp 624/2003, drugačno pa iz sodb Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1261/2001 in I Cp 1582/2003. Le v zadnjih dveh navedenih primerih se je višje sodišče postavilo na izrecno stališče, da mora tožeča stranka, ki med pravdo odtuji svojo denarno terjatev, tožbeni zahtevek prilagoditi (objavljena sodna praksa je zbrana v prispevku vrhovnega sodnika Vladimira Balažica v Pravosodnem biltenu 2/2004). Večina sodne prakse (in enako avtor omenjenega prispevka V.B.) zagovarja uporabo irelevančne teorije, da torej tožniku v primeru odtujitve stvari ni treba tej spremenjeni materialnopravni situaciji prilagoditi tožbenega zahtevka (kar pa ne pomeni, da ga ne sme spremeniti). Tako stališče se je izoblikovalo tudi zaradi tega, ker v postopkih največkrat pride do situacije, ko cesionar skuša vstopiti v pravdo kot novi tožnik, a se dolžnik kot tožena stranka temu upre (misleč, da cedent s tožbenim zahtevkom proti njemu ne more uspeti). Zato je cedent praktično prisiljen še naprej voditi pravdo, čeprav za tujo korist. V taki situaciji se torej toženec sam spravi v položaj, ko bo morda moral na podlagi izvršilnega naslova izpolniti svojo obveznost cedentu (kasneje pa ga bo morebiti terjal še cesionar). In prav za tako situacijo je šlo tudi v obravnavanem primeru, ko tožena stranka ni privolila, da v pravdo na strani tožeče stranke vstopi cesionar. Ne glede na to pa ima v vsakem primeru cesionar kot singularni pravni naslednik tudi s tako sodbo, s katero je terjatev prisojena cedentu, v rokah pravnomočni izvršilni naslov.

Ker se je to višje sodišče že večkrat izreklo, da v takem primeru sprejema irelevančno teorijo, saj, kot to utemeljeno opozarja tožeča stranka v pritožbi, za to, da bi tožnik bil dolžan prilagoditi tožbeni zahtevek, v zakonu ni podlage, je enako stališče zavzelo tudi v tej zadevi. Nenazadnje pa pritožba tudi utemeljeno opozarja, da bi sodišče v okviru materialnega procesnega vodstva stranko na to možnost moralo opozoriti.

Pritožbeno sodišče je iz opisanih razlogov pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodbe namreč ni moglo spremeniti, ker je med strankama sporna tudi sama terjatev oziroma njena višina (355.čl. ZPP).