Court partially allowed appeal, reducing interest on foreign currency debt to match local savings rates.

Pritožbi se deloma ugodi in se sodba sodišča prve stopnje s p r e m e n i tako, da se tožbeni zahtevek v delu, ko je določeno, da tožena stranka dolguje tožnici na znesek 2.550 EUR v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila tudi zakonske zamudne obresti od 20.5.2002 dalje, zavrne v kolikor priznana obrestna mera presega obrestno mero, ki se v kraju izpolnitve plačuje za hranilne vloge na vpogled za valuto EUR. Sicer se pritožba zavrne in v ostalem, nespremenjenem delu p o t r d i zamudna sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Zamudna sodba ni sodba o utemeljenosti tožbenega zahtevka, pač pa sodba o izpolnjenih pogojih iz 318. člena ZPP.

V primerih, ko je izpolnitev denarne obveznosti vezana na tujo valuto, je mogoče zahtevati zamudne obresti na dva načina: ali s preračunom denarne obveznosti (glavnice), izražene v tuji valuti, v SIT po tečaju, ki velja na dan zapadlosti denarne obveznosti in od takrat naprej zahtevati zakonske zamudne obresti po Zakonu o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temelji obrestni meri, ali pa z vezavo denarne obveznosti na tujo valuto in napovedi od njenega preračuna v SIT po tečaju, ki bo veljal, ko bo dolžnik izpolnil svojo obveznost oziroma po tečaju na dan plačila.

[OBRAZLOŽITEV]

Okrajno sodišče v N. je z izpodbijano zamudno sodbo odločilo, da je toženec dolžan plačati tožnici znesek 2.550 EUR v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila z zakonskimi zamudni obrestmi od 20.5.2002 dalje ter da je dolžan plačati znesek 81.334,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.2.2002 dalje, vse pa v roku 15 dni. Višji tožbeni zahtevek, v kolikor je tožeča stranka zahtevala tudi zakonske zamudne obresti od zneska 2.550 EUR v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila od dneva zapadlosti dolga od 1.5.2002 do 19.5.2002, pa je zavrnilo.

Zoper to sodbo je vložil toženec pritožbo in v njej navedel, da se s sodbo ne more strinjati. Navedel je, da tožnici ni ničesar dolžan in prosil za ponovno obravnavo ter ugodno rešitev zadeve.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano zamudno sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri tem pa pazilo po uradni dolžnosti na tiste bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere je dolžno glede na določbo 2. odstavka 350. člena ZPP paziti uradoma, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da uradoma upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso podane, da pritožba, ki uveljavlja zmotno ugotovljeno dejansko stanje, ni utemeljena, da pa je potrebno izpodbijano sodbo spremeniti po uradni dolžnosti, ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo.

Pritožbene navedbe, da toženec ni tožnici ničesar dolžan in da do nje nima nobenega dolga, so v celoti uveljavljanje nedovoljenega pritožbenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 338. člena ZPP). Zamudna sodba pa ni sodba o utemeljenosti tožbenega zahtevka, pač pa sodba o izpolnjenih pogojih iz 318. člena ZPP. Sodišče prve stopnje ni raziskovalo, ali je podano dejansko stanje, na katero je tožena stranka oprla svoj zahtevek, pač pa je podane navedbe pravno vrednotilo. Tako se ugotovitve prvostopenjskega sodišča v izpodbijani sodbi nanašajo na vprašanje materialno pravne sklepčnosti tožbe, torej na preizkus, ali iz v tožbi zatrjevanih dejstev izhaja materialno pravna posledica, ki obsega tožbeni zahtevek (3. točka 1. odstavka 318.

člena ZPP). V nadaljevanju pa je prvostopno sodišče opravilo še preizkus obstoja naslednjega pogoja za izdajo zamudne sodbe, ko je ugotovilo, da tožbeni priloženi dokazi ne nasprotujejo niti tožbenim niti splošno znanim dejstvom (4. točka 1. odstavka 318. člena ZPP). Toženo stranko je sodišče prve stopnje obsodilo po tožbenem zahtevku zato, ker je iz tožbenih dejstev, ki niso bila v nasprotju s predloženimi dokazi, izhajala njena materialno pravna obveznost plačila dolga, ki ga je po določilu pogodbe o poravnavi obveznosti (priloga A 1 in A 2), sklenjeni med njo in tožečo stranko, prevzela.

Obstoja pogojev za izdajo zamudne sodbe iz 318. člena ZPP tudi pritožnik ne zanika. V okviru preizkusa materialno pravne pravilnosti izpodbijane zamudne sodbe po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP) pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je odločitev sodišča prve stopnje v obrestnem delu tožbenega zahtevka materialno pravno napačna. Tožnik je s tožbo zahteval plačilo 2.550 EUR v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.5.2002 dalje, pri čemer mu je sodišče prve stopnje priznalo obresti od 20.5.2002 dalje, ko je toženec prišel v zamudo.

Sodišče prve stopnje je ugodilo tako oblikovanemu obrestnemu delu tožbenega zahtevka s tem, da je tožnici prisodilo zamudne obresti od 20.5.2002 dalje do plačila. V primerih, ko je izpolnitev denarne obveznosti vezana na tujo valuto, je mogoče zahtevati zamudne obresti na dva načina: ali s preračunom denarne obveznosti (glavnice), izražene v tuji valuti, v SIT po tečaju, ki velja na dan zapadlosti denarne obveznosti in od takrat naprej zahtevati zakonske zamudne obresti po Zakonu o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temelji obrestni meri (Uradni list Republike Slovenije, št. 45/95), ali pa z vezavo denarne obveznosti na tujo valuto in napovedi od njenega preračuna v SIT po tečaju, ki bo veljal, ko bo dolžnik izpolnil svojo obveznost oziroma po tečaju na dan plačila.

V takem primeru pa morajo biti tudi zamudne obresti, ki so akcesorni del osnovne glavnične obveznosti, vezane na tujo valuto, njihova višina pa določena z analogno uporabo 3. odstavka 399. člena ZOR (pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS, objavljeno v publikaciji, Poročilo o sodni praksi, št. I/93). Ob takšni materialno pravni podlagi pa sodišče prve stopnje ne bi smelo nuditi pravnega varstva tožeči stranki glede zakonskih zamudnih obresti, v kolikor te presegajo obrestno mero po 3. odstavku 399. člena ZOR in je bilo z odločitvijo o obrestni meri zamudnih obresti zmotno uporabljeno materialno pravo, zato je pritožbeno sodišče zamudno sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek, v kolikor zahteva zakonske zamudne obresti od zneska 2.550 EUR v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila in od 20.5.2002 dalje, in v kolikor ta obrestna mera presega obrestno mero, ki se v kraju izpolnitve plačuje za hranilne vloge na vpogled za valuto EUR, zavrnilo.

Sicer pa je pritožba toženca neutemeljena; toženec je namreč uveljavljal le pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, iz katerega pa pritožbe zoper zamudno sodbo ni dovoljeno vložiti. Odločitev pritožbenega sodišča temelji na določbi 4. točke 358. člena ZPP.