Appeal dismissed; first-instance judgment upheld despite material law error in breach of contract case.

Pritožba tožene stranke se zavrne in p o t r d i izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Že sodišče prve stopnje je opozorilo na 2.odst. 811.čl. ZOR, po katerem se v primeru, če izjava ne navaja resnih vzrokov šteje, da gre za odpoved z rednim odpovednim rokom.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 300.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 28.06.2001 do plačila ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 134.910,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe, to je od 14.04.2003 dalje do plačila.

Zoper to sodbo se pritožuje tožena stranka in predlaga njeno razveljavitev. V pritožbi navaja, da iz sodbe ni razvidno, na osnovi katerih dokazov je sodišče ugotovilo dejansko stanje, saj se navajajo samo dokazi tožeče stranke. Meni, da gre v tem primeru izdane sodbe za čisti pravni zmazek (grobo kršenje materialnega prava, neupoštevaje vseh dokazil in dejstev in kršenje izvedbeno-postopkovnih določil). Sicer pa je sodba brez utemeljenih pravnih podlag in dejstev glede na konkretni primer spora med strankama. Tudi obrazložitev sodbe (brez dokazov) je popolnoma neresnična. Za podkrepitev svojih navedb tožena stranka prilaga pritožbi osem dokaznih listin. Z njimi dokazuje, da ne držijo tožničine navedbe, da v tej zadevi ni nič delala. Tudi določilo iz pogodbe o zastopanju (po kateri se le-ta lahko razdre - 2.odst. 3.člena - sklenitev poslov v vrednosti 7.000.000,00 SIT mesečno) ne pride v poštev, ker ta znesek prometa velja z dnem poteka treh mesecev od sklenitve pogodbe o zastopanju. V konkretnem primeru pa je od sklenitve pogodbe in aneksa pa do enostranskega razdrtja preteklo šele 60 dni (če se upošteva pogodbo), oziroma 49 dni (če se upošteva aneks). Tudi drugi razlog za razdrtje pogodbe (da je bila tožena stranka za vročitelja nedosegljiva) je popolnoma absurden in smešen. Upoštevaje določilo 1.odst. 811.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), pa bi morala stranka te resne razloge navesti.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v predmetnem sporu, ki je spor majhne vrednosti, glede na ugotovljeno dejansko stanje po vsebini pravilno razsodilo, pri tem pa tudi ni zagrešilo nobene take kršitve v postopku, ki bi jo bilo potrebno upoštevati tudi v sporih majhne vrednosti. Pritožba ima sicer tudi po mnenju pritožbenega sodišča načeloma prav, ko napada zaključke sodišča prve stopnje o tem, da so bili v obravnavanem primeru podani resni vzroki za razdrtje pogodbe. Zgolj dejstvo, da tožena stranka do izjave o razdrtju pogodbe ni sklenila nobenega posla samo po sebi, glede na določilo 3.čl. Pogodbe po katerem je bila dolžna dogovorjeni promet v višini 7 MIO SIT doseči šele po preteku treh mesecev, pred iztekom tega časa pa izrecno sploh ni bil dogovorjen obseg obveznosti tožene stranke, tudi po mnenju pritožbenega sodišča ne predstavlja resen vzrok za razdrtje pogodbe. Okoliščine, da je bila za tožečo stranko tožena nedosegljiva, pa tožeča med tožbenimi navedbami niti ni uveljavljala, zato se sodišče prve stopnje z njo niti ni bilo dolžno ukvarjati. Že sodišče prve stopnje pa je v razlogih izpodbijane sodbe opozorilo tudi na 2.odst. 811.čl. ZOR, po katerem pa se v primeru, če izjava ne navaja resnih vzrokov šteje da gre za odpoved z rednim odpovednim rokom. Ta odpovedni rok pa sta stranki v pogodbi dogovorili (18.čl. Pogodbe). Zato bi ob pravilni uporabi materialnega prava (ugotavljanje resnega vzroka predstavlja uporabo pravnega standarda - torej uporabo materialnega prava) sodišče sicer moralo v obravnavanem primeru ugotoviti, da predstavlja tožnikova izjava odpoved z rednim odpovednim rokom. Pravne posledice odpovedi pa so v tem primeru enake, saj tožeča stranka uveljavlja vrnitev akontacije, ki je bila toženi stranki dana kot avans (2.odst. 16.čl. Pogodbe) in ne neodplačno. Zato je sodišče ne glede na napačno uporabo materialnega prava po vsebini pravilno odločilo, ko je tožbenemu zahtevku ugodilo.

Sicer pa tožena stranka napada sodbo predvsem zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Glede na to, da pa gre v obravnavanem primeru za sodbo, izdano v sporu majhne vrednosti, pa to ni dopustno. Po 1.odst. 458.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) se sme sodba, s katero je končan spor v postopku v sporih majhne vrednosti, izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2.odst. 339.čl. ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ne pa tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar v svoji pritožbi dejansko uveljavlja tožena stranka. Zato in ker tudi dokazov, ki jih je tožena stranka priložila pritožbi, glede na določilo 1.odst. 337.čl. ZPP ni mogoče upoštevati, zlasti, ker pritožnik niti ni zatrjeval, da jih brez svoje krivde ni mogel predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrniti. Ob tem pritožbeno sodišče zgolj še pripominja, da so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke v kolikor ta zatrjuje, da je sodišče v razlogih sodbe upoštevalo zgolj dokaze, ki jih je predložila tožeča stranka, saj tožena stranka razen pogodbe o trgovskem zastopanju, sklenjene s tožečo stranko z dne 20.04.2001, na katero pa se sodišče prve stopnje izrecno sklicuje, pravočasno ni predložila prav nobenega dokaza.