Appeal dismissed; court applied new Property Law to boundary dispute despite old procedural law. Opposing parties cannot use evidence requested by claimants.

Pritožba se zavrne in se p o t r d i sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Priči K. in N. sta bili predlagani s strani predlagateljev, zato nasprotna udeleženca neizvedbe teh dokazov ne moreta uspešno uveljavljati v svojo korist, saj ni šlo za njuna dokazna predloga.

SPZ je v 273.čl. razveljavil določbo 136.čl. ZNP, zato od 01.01.2003 te določbe ni mogoče uporabiti.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom uredilo mejo med parc.št. 286/19 in 289/4 k.o. V., last predlagatelja I.G. in parc.št. 286/2 in 288/5 k.o. V., last nasprotnih udeležencev M.Š. in I.Š. tako, da poteka od točke I v ravni liniji preko točke II, III, IV, V, VI, VII, VIII, IX in nato v točko X. V naravi je mejne točke označilo s trajnimi mejnimi znamenji. Sestavni del sklepa je skica izvedenca geodeta z dne 27.01.2005. Ugotovilo je, da meri sporni mejni prostor 423 m2 in znaša njegova vrednost po oceni udeležencev več kot 500.000,00 SIT. Odločilo pa je tudi o skupnih stroških postopka, ki jih je odmerilo na 410.631,60 SIT in odločilo, da krijejo te stroške predlagatelj do polovice, nasprotna udeleženca pa do druge polovice. Nasprotnima udeležencema je zato naložilo, da sta dolžna povrniti predlagatelju 205.315,80 SIT v roku 15 dni od prejema tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je mejo med točkama IX in X določilo na podlagi močnejše lastninske pravice in mirne posesti, prav tako je določilo mejo med točkama I in IV po tem kriteriju, mejo med točkama V in IX pa je določilo na podlagi pravične ocene, ker ni moglo ugotoviti niti elementov močnejše pravice niti elementov mirne posesti. Pri pravični oceni je izhajalo iz obstoječe dovozne poti, ki jo že ves čas uporablja predlagatelj.

Zoper sklep sta vložila pritožbo nasprotna udeleženca po pooblaščencu. Uveljavljata vse pritožbene razloge. Najprej očitata sodišču zmotno uporabo materialnega predpisa. Postopek se je v tej zadevi začel v letu 2002, torej pred začetkom veljavnosti Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Pred tem je postopek za sodno ureditev meje določal Zakon o nepravdnem postopku (ZNP), ki bi ga tudi v tem primeru moralo uporabiti sodišče, saj 268.čl. SPZ določa, da se vsi postopki, ki so se začeli pred uveljavitvijo tega zakona, zaključijo po določilih prejšnjih predpisov, razen če zakon določa drugače. Dejansko stanje pa je bilo zmotno in nepopolno ugotovljeno, ker sodišče ni izvedlo vseh predlaganih dokazov.

Nasprotna udeleženca sta že v odgovoru na predlog predlagala zaslišanje geodeta D.H. in B.Z., ki bi lahko izpovedal o poteku meje med parcelami udeležencev tega postopka. Prvostopenjsko sodišče je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa zapisalo katere priče je zaslišalo in zakaj ni zaslišalo geodetov K. in N., glede predlagane priče B.Z. pa se ni niti opredelilo. Pavšalno je sklicevanje sodišča, da se glede na časovno oddaljenost geodeta K. in N. ne bi mogla spomniti okoliščin o potegnitvi meje v upravnem postopku leta 1988. Brez izvedenih dokazov pa sodišče ne more napraviti ocene o tem, kaj bi predlagane priče lahko oziroma ne bi mogle povedati, če jih ni zaslišalo.

To je še toliko bolj pomembno, ker sta nasprotna udeleženca s predlagano pričo Z. B. dokazovala pravno relevantna dejstva, ki so bistvenega pomena za odločanje v tem postopku. Napačno je tudi razlogovanje sodišča v delu, kjer je uredilo mejo po pravični oceni. Sodišče je zapisalo, da je pri pravični razdelitvi upoštevalo tudi dokazane elemente močnejše pravice nepravdnih udeležencev, kot tudi ugotovitve zadnje mirne posesti. Zadnja mirna posest je pravni standard, katere vsebino je treba ob uporabi elementov v vsakem primeru posebej ugotoviti.

Pri tem je bistveno trajanje zadnje mirne posesti, ki mora biti nepretrgano in trajati mora dalj časa pred trenutkom, ko je postala meja sporna. V razlogih izpodbijanega sklepa pa ni časovne komponente zadnje mirne posesti, zato se v tem delu sklep ne da preizkusiti. Po mnenju nasprotnih udeležencev iz sklepa ni jasno razvidno na podlagi česa je prvostopenjsko sodišče dokončno uredilo mejo. Razlogi so takšni, da se sklepa ne da preizkusiti. Zato predlagata razveljavitev sklepa in ponovno odločanje o zadevi.

Pritožba ni utemeljena.

Ni mogoče pritrditi pritožbenim navedbam, da se izpodbijanega sklepa ne da preizkusiti, saj ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki so skladni in razumljivi. Nekoliko neroden je sicer zapis na četrti strani izpodbijanega sklepa, iz katerega bi se dalo razbrati, da je sodišče mejo uredilo po celotni dolžini po kriteriju pravične ocene, vendar je iz nadaljnje obrazložitve tega sklepa dovolj jasno razvidno, da je ta kriterij uporabilo samo za ureditev meje med točkami V do IX. Da pa je v ostalem delu mejo uredilo na podlagi močnejše pravice, oziroma najmanj na podlagi zadnje mirne posesti. Ne držijo tudi pritožbene navedbe, da vsebino pravnega standarda mirne posesti ni dovolj obrazložilo, ker naj ne bi vseboval sklep razlogov o trajanju posesti. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa se da razbrati, da je predlagatelj posest sporne mejne površine prevzel takoj po parcelaciji na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 11.02.1988 oziroma pogodbe, s katero je kupil 7 hrastov, od katerih so trije prav na sporni ploskvi in je na sporni mejni površini med točkama IX in X postavil tudi mizo. Če se upošteva, da je nasprotna udeleženka že v odgovoru na predlog priznavala, da meja ni bila med udeleženci sporna vse do opravljene mejne obravnave v letu 2001, je več kot očitno, da je mirno posestno stanje trajalo tako dolgo, da ga je vsekakor mogoče opredeliti kot zadnja mirna posest, na podlagi katere je urejena ta meja. Isto velja za sporni mejni prostor med točkami I do IV, za katerega je sodišče na podlagi dokaznega postopka prav tako ugotovilo, da je na tem prostoru vse od nakupa izvajal posest predlagatelj, saj je pravna prednica nasprotnih udeležencev parcelo urejala le do kakijevih dreves nad dovozno potjo, pod to potjo pa je teren čistil predlagatelj.

Neutemeljen je tudi pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Nasprotna udeleženca sta predlagala zaslišanje prič D.H. in B.Z. v zvezi z navedbami, da naj bi v letu 2001 pravna prednica izruvala železni količek, ki ga je zabil predlagatelj sam in da to ni bil noben zakoniti mejnik (listovna št. 6 spisa). Z zaslišanjem priče B.Z. torej nista dokazovala kakšno odločilno dejstvo za konkretni spor. Priči K. in N. pa sta bili predlagani s strani predlagateljev, zato nasprotna udeleženca neizvedbo teh dokazov ne moreta uspešno uveljavljati v svojo korist, saj ni šlo za njuna dokazna predloga.

Zmotno pa je pritožbeno stališče, da bi sodišče prve stopnje v tej zadevi moralo uporabiti določbo 136.čl. ZNP. SPZ je v 273.čl. razveljavil določbo 136.čl. ZNP, zato od 01.01.2003 te določbe, ki ne velja od tega trenutka dalje, ni mogoče uporabiti. Sicer pa so kriteriji po katerih je sodišče uredilo mejo v tem postopku popolnoma enaki v 77.čl. SPZ, kot so bili v členu 136 ZNP, saj je prišlo do derogacije te določbe ZNP zato, ker je materijo, ki sicer sodi v sklop materialnega prava, uredil SPZ in so v ZNP ostale samo postopkovne določbe glede urejanja meje v sodnem postopku.

Ker se je tako pritožba pokazala kot neutemeljena, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2.odst. 365.čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s členom 37 ZNP).