Appeal allowed; court held that debt transfer defense cannot be applied ex officio by first instance court.

Pritožbi se ugodi, pobijani sklep se r a z v e l j a v i in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Stroški pritožbenega postopka so del nadaljnjih izvršilnih stroškov.

[JEDRO]

Razlog iz 12.tč. 55. člena ZIZ (če terjatev ni prešla na upnika oziroma če obveznost ni prešla na dolžnika) se ne upošteva po uradni dolžnosti.

[OBRAZLOŽITEV]

S pobijanim sklepom je sodišče prve stopnje že drugič (prvi sklep je bil razveljavljen) izdalo vsebinsko enako odločbo. Ugovoru dolžnice je ugodilo, predlog upnika z dne 06.04.1999 za nadaljevanje izvršbe s prodajo nepremičnine dolžnice je zavrnilo in izvršilni postopek ustavilo (točka 1 izreka). Odločilo je še, da upnik sam trpi stroške pritožbenega postopka (točka 2 izreka).

Proti temu sklepu se pritožuje upnik. Meni, da je odločitev sodišča prestroga in nepravilna. Dolžnica je zapuščino po pokojnem dolžniku R.K. sprejela in je tudi odgovorna za njegove dolgove do višine podedovanega premoženja. Dedinja, sedaj dolžnica, je del dolga tudi že plačala, za kar je upnik tudi podal delni umik, s čimer ga je tudi izrecno pripoznala. Sodišče določbo 24.čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) preveč restriktivno razlaga. V nasprotju z naravo in bistvom izvršilnega postopka bi bilo, če bi bili upniki, ki razpolagajo le z verodostojno listino, prikrajšani za možnost, da v primeru smrti dolžnika izvršilni postopek nadaljujejo zoper njegovega univerzalnega pravnega naslednika, saj lahko slednji v izvršilnem postopku ugovarja terjatvi tako po višini kot po temelju.

Pritožba je utemeljena.

Iz spisovnih podatkov izhaja, da je bil dne 20.10.1998 izdan sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine zoper dolžnika K.D.R. (pravnega prednika sedanje dolžnice), ki je umrl 11 dni za tem, še preden mu je bil sklep o izvršbi vročen. Prvostopenjsko sodišče je izvršilni postopek prekinilo in ga nadaljevalo proti njegovi dedinji B.R. Sklep o nadaljevanju postopka zoper njo je postal pravnomočen 14.09.2002. B.R. (v nadaljevanju dolžnici) je bil sklep o izvršbi vročen 05.09.2002 in zoper njega ni ugovarjala. Leta 2004 je dolžnica vložila pritožbo, ki jo je prvostopenjsko sodišče obravnavalo kot ugovor proti sklepu o izvršbi. V njem se je sklicevala na 1.odst. 142.čl. Zakona o dedovanju (ZD), smiselno zatrjevala, da je nekatere dolgove R.D. že plačala in da ni odgovorna, ker dolgovi presegajo vrednost podedovanega premoženja. Prvostopenjsko sodišče je enako kot prvič, ugovoru ugodilo iz povsem drugih razlogov (in ne tistih, ki jih je zatrjevala dolžnica). Še vedno stoji na stališču, da upnik v tem izvršilnem postopku ne more priti do poplačila zoper dolžnikovo dedinjo. Upnik ne razpolaga z izvršilnim naslovom zoper pokojnega K.D.R., ker sklep o izvršbi ni postal pravnomočen, in tudi ne razpolaga z izvršilnim naslovom zoper dolžnico. Podlago za tako odločitev pa vidi v 24.čl. ZIZ.

Ta odločitev pa je po mnenju pritožbenega sodišča zmotna, prvostopenjsko sodišče je napačno uporabilo določbo 24.čl. ZIZ. Zgoraj povzeti spisovni podatki kažejo, da se je izvršilni postopek, ki je bil zaradi smrti dolžnika prekinjen, nadaljeval zoper sedanjo dolžnico (ki se vstopu v ta izvršilni postopek, kot dedinja pokojnega dolžnika nikoli niti ni upirala). Dedinja je vstopila v tisto situacijo, v kateri je bila ta izvršilna zadeva ob smrti dolžnika. Procesno pravno razmerje se je nadaljevalo z njo. Ker sklepa o izvršbi ni izpodbijala, je ta postal pravnomočen. Čeprav se glasi na njenega pravnega prednika, ta sklep učinkuje tudi zoper njo. Ugovor, ki ga je obravnavalo prvostopenjsko sodišče, je bil vložen po izteku roka. Iz katerega uradoma upoštevnega razloga mu je prvostopenjsko sodišče ugodilo, iz sklepa ni razvidno, po mnenju pritožbenega sodišča pa ni bil podan nobeden od razlogov, na katere mora paziti prvostopenjsko sodišče po uradni dolžnosti pri odločanju o ugovoru (2.odst. 55.čl. ZIZ). Razlog iz 12.tč. (če terjatev ni prešla na upnika oziroma če obveznost ni prešla na dolžnika) se ne upošteva po uradni dolžnosti, uveljavljati ga mora dolžnik. Tega, kar ugotavlja prvostopenjsko sodišče, pa dolžnica ni nikoli zatrjevala. V obravnavanem primeru so bile določbe 24.čl. ZIZ zmotno uporabljene. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava pa se prvostopenjsko sodišče ni ukvarjalo z ugovornimi navedbami dolžnice in tako ni ugotovilo vseh odločilnih dejstev. Pritožbeno sodišče je moralo po uradni dolžnosti pritožbi ugoditi, sklep v celoti razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo odločanje (3.tč. 365.čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 15.čl. ZIZ). Napotki za nadaljnje delo prvostopenjskega sodišča so razvidni že zgoraj, prvostopenjsko sodišče bo moralo obravnavati še ugovorne navedbe dolžnice in nato ponovno odločiti.

Izrek o stroških temelji na določbi 3.odst. 165.čl. ZPP v zvezi s 15.čl. ZIZ.