Appeal dismissed; claim rejected due to lack of legal interest as debt not declared in bankruptcy proceedings.

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Ker ima tožena stranka, nad katero je bil v letu 2001 uveden stečajni postopek, sedež v Republiki Makedoniji, je potrebno glede pravic in dolžnosti strank v stečajnem postopku uporabiti pravo te države, saj se po 1. odstavku 17. člena ZMZPP za pravni položaj pravne osebe uporabi pravo države, ki ji pravna oseba pripada (Zakon o stečaju Republike Makedonije).

Ker tožnik, kljub izrecnemu pozivu sodišča, ni izkazal, da je terjatev prijavil v stečajnem postopku, ni izkazan njegov pravni interes za vodenje pravde o terjatvi iz naslova razlike med izplačano akontacijo osebnega dohodka in dogovorjeno provizijo. Zato je sodišče tožbo pravilno zavrglo.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je s sklepom nadaljevalo postopek, ki je bil prekinjen zaradi uvedbe stečajnega postopka nad toženo stranko (1. točka izreka), nato pa tožbo (2. točka izreka) in nasprotno tožbo (3. točka izreka) zavrglo ter sklenilo, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka (4. točka izreka).

Zoper sklep se pritožuje tožnik, ki se ne strinja z opredelitvijo predmeta spora. Nikoli ni vložil tožbe zaradi plačila stimulacije (izraz mu ni znan), ampak za plačilo razlike med provizijo, dogovorjeno z delovno pogodbo in izplačano akontacijo plače. Izračun je razviden že iz odločbe S 1155/85, ki je bila sicer razveljavljena, vendar pa je že tedaj bilo pritožbeno sodišče mnenja, da je tožnik do plačila upravičen. V ponovljenem postopku do obravnave nikoli več ni prišlo, zaradi česar je tožnik oškodovan (odškodnino bo zahteval od Republike Slovenije). Zahteva obrazložitev, zakaj je postopek tako dolgo trajal. Meni, da je imelo sodišče od leta 1984 več kot dovolj časa, da zadevo reši, predvsem pa zahteva obrazložitev postopanja v času od 22.12.1989 do 5.2.2001.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava ob upoštevanju 366. člena ZPP.

Tožnik ni konkretiziral razlogov, zaradi katerih izpodbija sklep sodišča prve stopnje, zato ga je pritožbeno sodišče preizkusilo v mejah razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti in sicer v tistem delu, v katerem pritožnik ni uspel, to je v delu o zavrženju tožbe in v delu o stroških postopka.

Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo, ker je ugotovilo, da tožnik ni prijavil terjatve v stečajnem postopku, uvedenem nad toženo stranko v letu 2001. S sklepom z dne 24.8.2006 je tožnika izrecno pozvalo, naj izkaže pravni interes za vodenje tega spora. Sodišče mora namreč na podlagi 274. člena ZPP po uradni dolžnosti paziti, ali je podana pravna korist za vložitev tožbe oziroma smiselno temu za vodenje pravde.

Nad toženo stranko je bil v letu 2001 uveden stečajni postopek. Z uvedbo stečajnega postopka se je spremenil njen pravni položaj (status). Glede na to, da ima tožena stranka sedež v Republiki Makedoniji, to je v drugi državi, je potrebno glede pravic in dolžnosti strank v stečajnem postopku uporabiti pravo te države. To izhaja iz 1. odstavka 17. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu (ZMZPP, Ur. l. RS št. 56/99), po katerem se za pravni položaj pravne osebe uporabi pravo države, ki ji pravna oseba pripada.

Zakon o stečaju Republike Makedonije (v nadaljevanju: Zakon o stečaju RM, Službeni vesnik Republike Makedonije št. 55/97), ki je veljal v času uvedbe stečaja nad toženo stranko, je v 3. odstavku 185. člena določal, da mora upnik, ki prijavi terjatev, o kateri že teče pravda, v prijavi navesti sodišče, pred katerim teče pravda in številko spisa. Iz te določbe izhaja, da mora upnik prijaviti terjatev tudi v primeru, če pravda o njej že teče. Upniki morajo svoje terjatve prijaviti stečajnemu senatu v roku, ki ga določi stečajni senat (3. odstavek 61. člena Zakona o stečaju RM). Stečajni upravitelj prizna ali prereka le prijavljene terjatve (2. odstavek 187. člena Zakona o stečaju RM). Iz stečajne mase se poplačajo samo tiste terjatve do stečajnega dolžnika, ki jih je priznal stečajni upravitelj oziroma, ki jih je ugotovilo pristojno sodišče, če terjatev ni bila priznana. Terjatev torej, ki ni prijavljena stečajnemu senatu, ne more biti poplačana iz stečajne mase. Tožnik kljub izrecnemu pozivu sodišča prve stopnje ni izkazal, da je terjatev v stečajnem postopku prijavil v roku, ki ga je določil stečajni senat. Zato ni izkazan njegov pravni interes za vodenje pravde o terjatvi iz naslova razlike med dogovorjeno provizijo in izplačano akontacijo osebnega dohodka (napačna označba predmeta spora - "stimulacija" - na zakonitost odločitve ne vpliva). Ob pomanjkanju pravnega interesa je zato sodišče prve stopnje - kljub temu, da uporabe materialnega prava ni natančneje obrazložilo - tožbo pravilno zavrglo.

V zvezi z ostalimi pritožbenimi navedbami pa je potrebno poudariti, da je postopek v tem delovnem sporu res trajal nadpovprečno dolgo, k čemur je v prvi vrsti prispevala sama zahtevnost spora (odločitev sodišča prve stopnje je bila dvakrat razveljavljena), angažiranje izvedenca in druge postopkovne zapreke, ki se jih sodišče prve stopnje morda res ni lotevalo najbolj spretno in zaradi katerih je posamezne naroke prelagalo in jih razpisovalo na daljše časovno obdobje. Imelo je tudi večje težave z vročanjem, saj kljub razpisanim narokom obravnav zaradi neizkazanih vabil toženi stranki ni moglo opraviti. Vendar pa trajanje postopka na pravilnost odločitve o zavrženju tožbe ni vplivalo. Potrebno je poudariti tudi to, da je pritožbeno sodišče v tej fazi postopka lahko presojalo le izpodbijani del končnega sklepa o zavrženju tožbe z dne 19.10.2006, ne pa drugih - za tožnika morebiti spornih ravnanj in odločitev sodišča prve stopnje. H končnemu izidu pa je v veliki meri prispeval tožnik sam, saj bi moral biti kljub dolgotrajnosti postopka pri varstvu svojih pravic bolj aktiven, kar pomeni vsaj to, da bi moral pravočasno prijaviti svojo terjatev v stečajnem postopku nad toženo stranko.

Ker pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP v povezavi s 366. členom ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.