Appeal dismissed: Claiming multiple enforcement means does not guarantee reimbursement of all enforcement costs.

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pritožnik sam nosi stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Pravica upnika, da predlaga več sredstev in predmetov izvršb, tako ob vložitvi predloga za izvršbo, kot tudi kasneje, še ne pomeni, da je tudi vedno upravičen do povrnitve vseh stroškov.

[OBRAZLOŽITEV]

Upnik je z datumom 02.02.2004 vložil predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, zaradi izterjave 1,559.861,00 SIT s pp. z rubežem dolžnikovih premičnin in hrambo pri upnici. Sodišče prve stopnje je to izvršbo dovolilo s sklepom o izvršbi z dne 27.02.2004, s katerim je pod točko 3 odmerilo stroške upnika na 45.374,40 SIT. Sklep o izvršbi je upnik sprejel 03. marca 2004. Z datumom 04. marec 2004 pa je upnik vložil predlog za nadaljevanje izvršilnega postopka z novim izvršilnim sredstvom in predlagal izvršbo z rubežem dobroimetja dolžnika, ki ga ima na kateremkoli računu s prenosom zarubljenega dobroimetja dolžnika na transakcijski račun upnika. Priglasil je stroške za ta predlog v višini 30.540,00 SIT.

Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 06.04.2004 odločilo, da se upniku ne priznajo nadaljnji stroški izvršilnega postopka, ker je štelo, da ti stroški niso bili potrebni. S sklepom z dne 07.04.2004 pa je dovolilo izvršbo z novim izvršilnim sredstvom.

Upnik je ta sklep sprejel 13. aprila 2004 in je pravočasno predlagal izdajo dodatnega sklepa, podredno pa je vložil pritožbo zoper sklep o izvršbi glede izvršilnih stroškov. V pritožbi predlaga, da se sklep o izvršbi dopolni in da se odmerijo priglašeni stroški, ali pa da se ta vloga kot pritožba pošlje višjemu sodišču. V obrazložitvi navaja, da se ne strinja z razlogi sodišča prve stopnje, da stroški niso bili potrebni in se pri tem sklicuje na 34. čl. ZIZ. V pritožbi navaja, da v teku izvršilnega postopka sam presoja, kdaj je novo izvršilno sredstvo potrebno. Zaradi višine glavnice in posledično temu tudi hitro naraščajočih obresti obstaja velika verjetnost, da dolg samo z izvršbo na premičnine ne bo poplačan v normalnem času in tudi ne v celoti. Prav zaradi tega je bila izvršba na transakcijski račun dolžnika potrebna, saj je smisel izvršbe prav v poplačilu upnikove terjatve. Zato meni, da so bili ti stroški potrebni in mu jih je sodišče dolžno priznati. Predlaga, da se sklep o stroških popravi tako, da se mu odmerijo stroški v skladu s priglašenim stroškovnikom ali pa da se ta vloga kot pritožba pošlje Višjemu sodišču v C., ki naj sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se mu priznajo stroški pritožbenega postopka. Zahteva povrnitev stroškov te pritožbe v višini 71.280,00 SIT.

Pritožba ni utemeljena.

Pravna podlaga za odločanje o stroških izvršilnega postopka je v 38. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). V. odst. določa, da mora dolžnik upniku na njegovo zahtevo povrniti stroške, ki so bili potrebni za izvršbo, vključno s stroški poizvedb o dolžnikovem premoženju, oz. povrniti stroške po uradni dolžnosti. V tej določbi je torej navedeno, da mora dolžnik povrniti samo potrebne stroške. Kaj so potrebni stroški ni določeni, pač pa sodišče odloča o tem v vsakem posamičnem primeru. Pri tem velja napotek iz 155. čl.

ZPP, da o tem, kateri stroški so bili potrebni in koliko znašajo, odloči sodišče po skrbni presoji vseh okoliščin. Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v sklepu pravilno odločilo, da se upniku ne priznajo nadaljnji stroški izvršilnega postopka in tudi pravilno obrazložilo, da ti stroški niso bili potrebni. Res je, da lahko upnik predlaga več sredstev in predmetov izvršbe, res je tudi, da lahko predlaga več sredstev izvršbe tako ob predlogu za dovolitev izvršbe, kot tudi kasneje v teku postopka, vendar pa ta pravica upnika še ne pomeni, da je tudi v vseh primerih upravičen do vseh stroškov postopka.

Upnik je vložil predlog za izvršbo 02.02.2004, oz. priporočeno po pošti 04.02.2004, nato pa takoj, ne da bi to posebej utemeljil 04.03.2004 predlagal novo izvršilno sredstvo. Razlogi, ki jih upnik navaja v pritožbi in sicer, da ima glede na višino terjatve pravico vložiti več izvršilnih sredstev, ne opravičujejo njegovega ravnanja, saj mora pri vlaganju takšnih izvršilnih sredstev ravnati z vso skrbnostjo in ne more in ne sme povzročati nepotrebnih stroškov niti svoji stranki niti dolžniku. Sicer pa je sodišče s sklepom dovolilo izvršbo z novim izvršilnim sredstvom.

Upnik bi lahko obe izvršilni sredstvi predlagal takoj, ko je vložil predlog za izvršbo, s tem pa ne bi povzročil dodatnih sredstev. Sodišče mu je za vložitev predloga za izvršbo priznalo stroške v višini 45.374,40 SIT, ti stroški pa bi bili enaki, če bi takoj vložil izvršbo z obema izvršilnima sredstvoma, kar bi lahko storil. Upnik ni, ko je predlagal izvršbo z novim izvršilnim sredstvom, z ničemer utemeljil, zakaj tega ni storil takoj ob vložitvi predloga. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da sicer upnik ima pravico kadarkoli in kakorkoli predlagati izvršbo z novim izvršilnim sredstvo, da pa ni upravičen do povrnitve stroškov, kadar ti stroški niso bili potrebni.

V tem primeru pa tudi po mnenju pritožbenega postopka takšni stroški niso bili potrebni.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbo 38. čl. ZIZ, ob uradnem preizkusu sklepa pritožbeno sodišče absolutno bistvenih kršitev izvršilnega postopka ni našlo, zato je bilo potrebno pritožbo zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje.

Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato sam trpi stroške pritožbenega postopka.