Appeal court voids traffic offense judgment for lack of legal elements and reasoning facts.

Ob pritožbi obdolženca se izpodbijana sodba o prekršku razveljavi po uradni dolžnosti ter vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje.

[JEDRO]

Če sodba o prekršku v izreku nima vseh zakonskih znakov prekrška in v obrazložitvi nima razlogov o odločilnih pravnorelevantnih dejstvih, je ni mogoče preizkusiti.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo o prekršku je bil obdolženec spoznan za odgovornega za prekršek, naveden v izreku te sodbe. Izrečena mu je bila globa v znesku 50.000,00 SIT, štiri kazenske točke, prepoved vožnje motornega vozila B kategorije za čas enega meseca in naloženo plačilo stroškov postopka, povprečnine v znesku 15.000,00 SIT.

Proti tej sodbi o prekršku je obdolženec vložil pravočasno pritožbo in navajal, da je denarno kazen že poravnal in sprejema tudi sankcijo kazenskih točk, ne strinja pa se z odvzemom vozniškega izpita za dobo enega meseca, saj prometne nesreče ni povzročil namenoma, vozniški izpit pa nujno potrebuje zaradi službe.

Pri pregledu zadeve po uradni dolžnosti je moralo pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo o prekršku razveljaviti po uradni dolžnosti, saj je ugotovilo, da je bila pri odločanju na prvi stopnji storjena bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz 8. tč. 155. čl. ZP-1, na katero je ob uporabi 159. čl. ZP-1 dolžno paziti po uradni dolžnosti, vendar pa pritožbeno sodišče na podlagi VI. odst. 163. čl. ZP-1 ugotovljene pomanjkljivosti ne more odpraviti, saj izreku izpodbijane sodbe o prekršku ne more in ne sme dodajati elementov, ki pomenijo zakoniti znak prekrška, ker bi bila s tem kršena s 25.

čl. Ustave Republike Slovenije zagotovljena pravica do pritožbe. V obravnavanem primeru izpodbijana sodba o prekršku namreč nima razlogov o odločilnih dejstvih, saj v izreku ni navedeno kakšne poškodbe so nastale na vozilu oškodovanke ter ni navedena višina nastale materialne škode, prav tako je v izreku izpodbijane o prekršku zabeleženo, da je materialna škoda nastala na obeh vozilih, ne da bi prvostopno sodišče upoštevalo, da škoda, nastala na vozilu obdolženca, ni materialna škoda v kazenskopravnem smislu. Prav tako je prvostopno sodišče nastalo prometno nesrečo opredelilo kot prometno nesrečo druge kategorije, ne da bi za to navedlo razloge, kot jih določa 234.

čl. ZVCP-1 oz. 134. čl. ZVCP-1, ko opredeljuje definicijo prometne nesreče tako glede neznatne nevarnosti kakor tudi glede ostalih pogojev, ki morajo biti izpolnjeni, da je dogodek mogoče šteti za prometno nesrečo. Takšna sodba o prekršku je glede navedbe razlogov, zaradi katerih se določena dejstva štejejo za dokazana ali nedokazana toliko pomanjkljiva, da je ni mogoče preizkusiti ob nadaljnji ugotovitvi, da gre za pravnorelevantna odločilna dejstva. Ob tem pritožbeno sodišče pripominja, da je prvostopno sodišče odločitev o odgovornosti obdolženca oprlo na njegov zagovor, pri čemer je navedlo, da je obdolženec prekršek priznal, ob tem pa je popolnoma prezrlo, da je potrebno ugotavljati tudi vzročno zvezo med samim dogodkom in nastalo posledico, ki jo je prvostopno sodišče opredelilo kot prometno nesrečo druge kategorije, ne da bi za to navedlo dejansko podlago.

Kot je bilo že pojasnjeno, ugotovljene bistvene kršitve postopka pritožbeno sodišče ne more odpraviti, saj ne more in ne sme izpodbijani sodbi o prekršku dodajati razlogov o pravnorelevantnih odločilnih dejstvih, ki bi jih moralo ugotavljati prvostopno sodišče, zaradi česar je ob pritožbi obdolženca na podlagi II. odst. 163. čl. ZP-1 odločilo kot je razvidno iz izreka tega sklepa, zaradi tega pa se tudi ni posebej opredeljevalo do pritožbenih navedb.

V ponovljenem postopku bo prvostopno sodišče odpravilo ugotovljeno bistveno kršitev določb postopka o prekršku na ta način, da bo jasno in določno navedlo razloge o vseh pravnorelevantnih odločilnih dejstvih glede nastale prometne nesreče, opredelilo se bo do zagovora obdolženca in ga dokazno ocenilo, nato pa bo ustrezno oblikovalo izrek sodbe o prekršku, pri čemer bo moralo posebno pozornost nameniti tudi prepovedi reformatio in peius ter ob tem presoditi ali ne bi bilo primerno uporabiti milejše pravne kvalifikacije prekrška po V. odst. 30. čl. ZVCP-1, torej opredeliti očitano dejanje kot tako imenovani temeljni prekršek.