Appeal dismissed; appeal against traffic fine limited to procedural and substantive law errors, not factual findings.
Legislator summary
AI generatedThe High Court dismissed the appellant's appeal against a traffic fine, confirming the first-instance judgment. The appellant argued for the revocation of the decision based on violations of constitutional rights and alleged errors in fact-finding regarding speed measurement. The court ruled that appeals against traffic penalty decisions are strictly limited to specific statutory grounds, excluding appeals based on erroneous factual findings, which were already reviewed by the first-instance court.
Legislator headnote
AI generatedZakon o prekrških (ZP-1), 2. odst. 66. čl.; Pritožba na odločbo o prekršku je dovoljena le zaradi bistvenih kršitev določb postopka, kršitev materialnih določb ali odločitev o sankcijah, ne pa zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba obd. A. O. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.
Obdolženka je dolžna plačati stroške pritožbenega postopka in sicer povprečnino v znesku 50.000,00 SIT.
[JEDRO]
Razlogi za pritožbo po odločitvi prvostopnega sodišča o zahtevi za sodno varstvo so taksativno našteti v 2. odst. 66. čl. ZP.1.
[OBRAZLOŽITEV]
Z odločbo o prekršku P.p.p. C. je bila obd. A. O. spoznana za odgovorno za prekršek, naveden v izreku te odločbe. Izrečena ji je bila globa v znesku 30.000,00 SIT, ena kazenska točka in naloženo plačilo stroškov postopka in sicer povprečnine v znesku 10.000,00 SIT. Proti tej odločbi o prekršku je obdolženka vložila pravočasno zahtevo za sodno varstvo, prvostopno sodišče pa je odločilo, da je potrebno izvesti dokazni postopek, zaradi česar je z izpodbijano sodbo odpravilo izpodbijano odločbo o prekršku in po izvedenem dokaznem postopku samo odločilo o zadevi. Obdolženko je spoznalo za odgovorno za očitani prekršek ter ji je izreklo globo v znesku 30.000,00 SIT, stransko sankcijo ene kazenske točke in naložilo plačilo stroškov postopka, to je povprečnine v znesku 10.000,00 SIT, dovolilo pa ji je plačilo globe v dveh obrokih.
Proti tej sodbi o prekršku se je pravočasno pritožila obdolženka, ki je v pritožbi obširno navajala kršitve ustavnih pravic, ki so ji bile povzročene ter predlagala razveljavitev izpodbijane sodbe.
Pritožba ni utemeljena.
Ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v zvezi z določbo 159. čl. ZP-1 pritožbeno sodišče ugotavlja, da v postopku na prvi stopnji ni bila storjena bistvena kršitev določb postopka iz 1., 5., 6., 7. in 8. tč. I. odst. 155. člena tega zakona in v škodo storilke tudi niso bile prekršene materialne določbe zakona ali predpisa, ki določa prekršek v zvezi s 156. čl. tega zakona.
Pritožbeno sodišče po pregledu zadeve v okviru pritožbenih navedb ugotavlja, da je imela obdolženka pravico do pritožbe na podlagi II. odst. 66. čl. ZP-1, vendar pa se pritožba lahko vloži le iz razlogov po 1., 2. in 4. tč. 154. čl. tega zakona, razen glede stroškov postopka. To pomeni, da je v obravnavanih primerih pritožba dovoljena le zaradi bistvenih kršitev določb postopka o prekršku, zaradi kršitev materialnih določb tega zakona ali predpisa, ki določa prekršek in zaradi odločitve o sankcijah, o odvzemu premoženjske koristi, o stroških postopka o prekršku in o premoženjskopravnem zahtevku, ne pa tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Slednje je namreč preizkušalo že sodišče prve stopnje, kar je v izpodbijani sodbi tudi pojasnjevalo, ko je v obrazložitvi zabeležilo, da je na podlagi izvedenega dokaznega postopka, v katerem je bila pregledana kopija zapisnika o merjenju hitrosti in zaslišana priča policist G. M. bilo mogoče nedvomno zaključiti, da je obdolženka storila očitani prekršek, za katerega je tudi odgovorna s stopnjo, kot jo je prav tako ugotovilo in opredelilo prvostopno sodišče. Pritožbeno sodišče v obravnavanem postopku na podlagi IV. odst. 66. čl. ZP-1 torej preizkuša pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe prvostopnega sodišča, ne pa odločbe prekrškovnega organa. Ker pritožba iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po II. odst. 66. čl. ZP-1 ni predvidena, pritožbeno sodišče iz tega razloga tudi ne more posegati v izpodbijano sodbo prvostopnega sodišča glede teh razlogov, torej glede razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kot ga je ugotavljal prekrškovni organ v svojem postopku in kot ga je potrdilo prvostopno sodišče z izpodbijano sodbo. Pritožbeno sodišče je v obravnavani zadevi na podlagi določb ZP-1 pristojno za preizkus izpodbijane sodbe prvostopnega sodišča le iz razlogov, kot so bili že pojasnjeni, zato tudi ne more sprejeti pritožbenih navedb, ki se nanašajo na nepravilno ugotovljeno dejansko stanje v smislu izpodbojnosti pravilnosti meritve merilne naprave, s katero je bila opravljena meritev hitrosti.
Glede na povedano je pritožbeno sodišče na podlagi III. odst. 163. čl. ZP-1 zavrnilo pritožbo obdolženke kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.
Na podlagi I. odst. 147. čl. ZP-1 je pritožbeno sodišče odločilo tudi o stroških pritožbenega postopka in sicer je na podlagi III. odst. 147. čl. ZP-1 obdolženki naložilo plačilo povprečnine, ki je bila odmerjena po kriterijih iz II. odst. 143. čl. ZP-1.