Appeal dismissed; military exercise injury not objectively dangerous under ZOR liability standards.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Navedeni tek je namreč potekal na ravnem terenu po asfaltu v povsem primerni organiziranosti (drug ob drugem sta tekla dva vojaka) in v primerni športni opremi in tako navedene dejavnosti, katero je tožnik bil dolžan opravljati v času služenja vojaškega roka, nikakor ne dosega pravnega standarda nevarne dejavnosti v smislu drugega odstavka 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR in 173. člena ZOR.

[OBRAZLOŽITEV]

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je dolžna tožena stranka iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo, katero je tožnik kot vojak utrpel v času služenja vojaškega roka (poškodba kolena), plačati 1,800.000,00 SIT (sedaj 7.511,27 EUR) s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. V odločbi o pravdnih stroških je tožečo stranko zavezalo k povrnitvi pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 160.570,00 SIT (sedaj 670,05 EUR) s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Proti navedeni sodbi se pritožuje tožeča stranka zaradi "vseh pritožbenih razlogov" s pritožbenih predlogom na razveljavitev izpodbijane sodbe.

Tožena stranka se v odgovoru na pritožbo zavzema za potrditev prvostopne sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče nima prav nobenega pomisleka v pravilnost presoje prvostopnega sodišča, da tožena stranka v obravnavani zadevi ni objektivno in tudi ne krivdno odškodninsko odgovorna za poškodbo kolena, katerega je tožnik utrpel kot vojak v vojašnici dne 19.07.2001 pri jutranjem teku, ko "je nerodno stopil", kot je povedal sam tožnik. Navedeni tek je namreč potekal na ravnem terenu po asfaltu v povsem primerni organiziranosti (drug ob drugem sta tekla dva vojaka) in v primerni športni opremi in tako navedene dejavnosti, katero je tožnik bil dolžan opravljati v času služenja vojaškega roka, nikakor ne dosega pravnega standarda nevarne dejavnosti v smislu drugega odstavka 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR in 173. člena ZOR, kot je že pravilno zaključilo tudi prvostopno sodišče.

Toženi stranki pa tudi ni mogoče očitati krivdne odgovornosti za nastali škodni dogodek, ker je bila jutranja vadba, katere sestavni del je jutranji tek, organizirana po vseh pravilih, pri čemer je imel tožnik tudi ustrezno opremo. Prvostopno sodišče pa je nadalje tudi povsem ustrezno presodilo, da naborni komisiji, izhajajoč iz določb Zakona o vojaški dolžnosti - ZVojD (16. člen in 17. člen ZVojD) ni mogoče očitati, da je tožniku kot zdravstveno nesposobnemu naborniku dopustila služenje vojaškega roka. Iz podatkov naborne komisije in zaslišanje priče (članica naborne komisije), ki je dajala mnenja o sposobnosti služenja vojaškega roka, povsem jasno izhaja, da je bilo tožniku celo večkrat odloženo služenje vojaškega roka, vendar ne zaradi poškodbe kolena, temveč zaradi predebelosti. O predhodni poškodbi kolena (to bi naj tožnik utrpel pri padcu z mopedom) pa tožnik ni seznanil naborne komisije, pri čemer bi se taka poškodba lahko ugotovila le s specialističnim zdravniškim pregledom, ne pa z rutinskim pregledom pri naborni komisiji. Tako pa ima prvostopno sodišče prav, da toženi stranki tudi ni mogoče očitati malomarnosti pri nabornem pregledu tožnika in tako tudi iz tega vidika ni podana krivdna odgovornost tožene stranke za nastali škodni dogodek po prvem odstavku 154. člena ZOR.

Takega zaključka prvostopnega sodišča, pa pritožbena izvajanja, da je tožena stranka odškodninsko odgovorna že na podlagi samega dejstva, "da se je tožnik poškodoval na služenju vojaškega roka, katerega se je glede na zakonska določila moral udeležiti in vojaški rok ni služil prostovoljno", ne morejo v ničemer spremeniti. Tudi tožena stranka je namreč za škodo vojaku odgovorna po splošnih načelih odškodninske odgovornosti, torej na podlagi krivdne ali objektivne odškodninske odgovornosti. Tako odgovornost pa opredeljuje določba 154. člena ZOR v zvezi z določbo 26. člena Ustave RS, kot je tudi pravilno presodilo prvostopno sodišče.

Po obrazloženem je pritožbeno sodišče odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa z odgovorom na pritožbo v ničemer ni prispevala k dodatni razjasnitvi zadeve in zato pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Določbe ZOR je pritožbeno sodišče uporabilo v skladu s 1060. členom sedaj veljavnega Obligacijskega zakonika - OZ.