Appeal dismissed; plaintiff failed to prove ownership and only claimed contractual document issuance against registered owner.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki nosita sami svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Tožeča stranka Odloka ne izpodbija, ne uveljavlja stvarnopravnega zahtevka na ugotovitev, da je lastnica spornih nepremičnin ampak postavlja zoper toženo stranko zgolj obligacijski zahtevek na izstavitev z.k. listine. Tožena stranka je lastnica spornih parcel in kot taka tudi vpisana v zemljiško knjigo, razlastitveni odločbi ni bila odvzeta veljavnost, zato tožnika nimata pravne podlage za zahtevek na izstavitev z.k. listine in je tožbeni zahtevek tožnikov zato nesklepčen.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnikov, s katerim sta zahtevala, da jima toženka izstavi zemljiškoknjižnim predpisom ustrezajočo listino na podlagi katere se bo mogla vknjižiti lastninska pravica pri nepremičninah parc. št., parc. št., parc. št., parc. št., parc. št., parc. št., parc. št.in parc. št., ko bodo odpisane od vl. št. k.o., na ime tožnikov za vsakega do 1/2, ker bo sicer tako listino nadomestila sodba. Tožeči stranki je tudi naložilo, da mora četrtotoženi stranki povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 184.800,00 SIT, drugotoženi stranki pa 52.800,00 SIT. Zaradi umika tožbe je tudi ustavilo postopek zoper 13 toženih strank.

Zoper takšno odločitev se pritožujeta tožnika, uveljavljata vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP in predlagata razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Tožena stranka se v odgovoru na tožbo zavzema za potrditev izpodbijane sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v tem pravdnem postopku na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, svojo odločitev je skrbno obrazložilo, zato pritožbeno sodišče v celoti povzema pravilne zaključke in razloge sodišča prve stopnje in le še glede na izrecna pritožbena izvajanja dodaja:

Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka (njena pravna prednica) pridobila lastninsko pravico na spornih parcelah na podlagi Odloka Skupščine Občine z dne (Odlok). Tožeča stranka Odloka ne izpodbija, ne uveljavlja stvarnopravnega zahtevka na ugotovitev, da je lastnica spornih nepremičnin ampak postavlja zoper toženo stranko zgolj obligacijski zahtevek na izstavitev z.k. listine. Tožena stranka je lastnica spornih parcel in kot taka tudi vpisana v zemljiško knjigo, razlastitveni odločbi ni bila odvzeta veljavnost, zato tožnika nimata pravne podlage za zahtevek na izstavitev z.k. listine in je tožbeni zahtevek tožnikov zato nesklepčen. Enako velja za parc. št. k.o., saj bi morala tožnika tudi v tem primeru najprej uveljaviti stvarnopravni in šele nato obligacijski zahtevek.

Pritožbena izvajanja, da parc. št.ni bila zajeta v Odloku so v nasprotju z dosedanjimi trditvami tožnikov, da iz zemljiške knjige izhaja, da je ta parcela prešla v družbeno lastnino na podlagi Odloka v zvezi z odločbo geodetske uprave. Tožeča stranka bi morala za to parcelo postaviti trditve glede njenega prehoda v družbeno lastnino in ne le pavšalno zatrjevati, da ni zajeta v Odloku, ko pa po njenih lastnih trditvah iz zemljiške knjige to izhaja.

Kdaj sta tožnika dejansko izvedela za vknjižbo spornih parcel na toženo stranko za to pravdno zadevo pravzaprav ni pomembno, saj velja glede na načelo zaupanja v zemljiško knjigo, ki je v našem pravu veljalo tudi pred uveljavitvijo Zakona o zemljiški knjigi - ZZK, da jima je bilo to dejstvo znano s samo vknjižbo.

Zmotno je tudi stališče pritožbe, da preide pravica uporabe na občino šele ob realizaciji. Nepremičnine so prešle v družbeno lastnino z uveljavitvijo Odloka, torej z odločbo državnega organa, saj za pridobitev družbene lastnine vknjižba v zemljiško knjigo po določilih Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih ni bila predpisana in je imela zato le deklaratoren značaj.

Pravica uporabe na družbeni lastnini pa pomeni zgolj pravico določenega subjekta, da uporablja družbeno lastnino, to pravico pa je po Odloku pridobila pravna prednica tožene stranke.

Za to pravdno zadevo tudi ni pomembno kakor zmotno menita tožnika ali sta prejela sklep o vknjižbi družbene lastnine ali ne saj pridobitev družbene lastnine ni vezana na vknjižbo v zemljiško knjigo in ima tako vknjižba le deklaratoren značaj.

Pritožba si tudi zmotno tolmači določilo Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (Ur. list RS 46/97 - ZLNDL). Ta zakon ureja lastninjenje zemljišč in stavb v družbeni lastnini, ki niso predmet lastninjenja po drugih zakonih (1. člen). Na podlagi določila prvega odstavka 2. člena postanejo nepremičnine lastnina fizičnih oseb, ki imajo na njih pravico uporabe. Pri tem pa pravica uporabe ne pomeni le posesti nepremičnine kakor zmotno meni pritožba, temveč stvarno pravico katere obstoj bi morala tožnika dokazati. V kolikor bi bila pravica uporabe vknjižena na tožnika, bi se lastninska pravica nanju vpisala po uradni dolžnosti (tretji odstavek 2. člena ZLNDL.

Drži pritožbena navedba, da je bilo ob vložitvi tožbo potrebno naperiti zoper vse tožene stranke, vendar pa niso podani pogoji iz 158. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, saj tožbena zoper drugo in četrtotoženo stranko ni bila umaknjena zato, ker bi izpolnili tožbeni zahtevek. Kot pravilen se tako izkaže zaključek sodišča prve stopnje, ki je o stroških odločalo glede na uspeh v pravdi (prvi odstavek 154. člena ZPP).

Pritožbeni razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa ob uradnem preizkusu zadeve tudi ni našlo tistih bistvenih kršitev določb postopka na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je na podlagi določila 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

Izrek o pritožbenih stroških tožnikov temelji na določilu prvega odstavka 154. in prvega odstavka 165. člena ZPP, tožena stranka pa z odgovorom na pritožbo ni prispevala k odločitvi pritožbenega sodišča (155. člen ZPP).