Family law costs rejected; success criterion invalid for divorce and parental disputes; court uses free discretion. 16 words.

Pritožbi se ugodi in se odločitev o stroških (5. točka izreka sodbe) spremeni tako, da se pravilno glasi: "Tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka."

[JEDRO]

Pravna narava zakonskih sporov ter sporov iz razmerij med starši in otroki onemogoča brezpogojno uporabo splošnih pravil o povrnitvi pravdnih stroškov, pri katerih velja kot osnovni kriterij za njihovo povrnitev kriterij uspeha.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je s sodbo razvezalo zakonsko zvezo, ki sta jo sklenili pravdni stranki, zaupalo mladoletno hči v vzgojo in varstvo tožniku, naložilo toženki, da za preživljanje mladoletne hčerke od 1.9.2005 dalje plačuje mesečno preživnino v znesku 23.330,00 SIT, določilo stike med mladoletno hčerko in toženko in s stroškovno odločitvijo naložilo toženki, da tožniku povrne pravdne stroške v znesku 49.897,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne izdaje sodbe dalje. Hkrati je še odločilo, da se višji oziroma drugačni tožbeni zahtevek zavrže oziroma zavrne. Odločitev v tem delu se nanaša na zavrženje tožbe za plačilo preživnine za skupnega sina pravdnih strank, ki je že polnoleten ter na zavrnitev višjega tožbenega zahtevka za plačilo preživnine in verzijskega zahtevka za plačilo sprva 1.860.000,00 SIT, po delnem umiku tožbe pa 900.000,00 SIT.

Toženka je proti odločitvi o stroških vložila pravočasno laično pritožbo, v kateri navaja, da je tožnik po poklicu sodnik in da ji je ob priliki dejal, da s tožbo ne bo imel nobenih stroškov. Meni, da tožnik tožbe piše sam in da mu da odvetnik samo žig. Poudarja, da za razvezo zakonske zveze ni kriva samo ona in se sprašuje, v čem je tožnik uspel s tožbo, saj razveza nikoli ni bila sporna, glede preživnine je že na začetku druge razprave dejala, da jo prevzema, medtem ko tožnik glede povračila preživnine za nazaj s tožbo ni uspel. Na koncu prilaga še seznam svojih stroškov.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v razlogih stroškovne odločitve navedlo, da jo temelji na prostem preudarku in na uspehu tožnika pri uveljavljanju svojih zahtevkov. Izhodišče sodišča je, da je vzrok za razdor skupnosti med pravdnima strankama na toženki, zato je tožniku dolžna povrniti stroške postopka. Ker pa je ta uspel le z 1/3, mu je toženka dolžna povrniti stroške le v tem obsegu. Takšno materialnopravno izhodišče sodišča prve stopnje je napačno. Pravna narava zakonskih sporov ter sporov iz razmerij med starši in otroki onemogoča brezpogojno uporabo splošnih pravil o povrnitvi pravdnih stroškov, pri katerih velja kot osnovni kriterij za njihovo povrnitev kriterij uspeha. Glede razveze zakonske zveze je odločilno vprašanje le, ali je zakonska zveza že tako globoko in trajno omajana, da je ni več mogoče rešiti. V takem primeru jo je treba razvezati ne glede na odgovornost za nevzdržnost (65. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih). V tem pogledu je dobljeni rezultat pravde za razvezo zakonske zveze v interesu obeh strank. Gledano vsebinsko bi bila lahko vsaka od strank postopka tožnik, čeprav ena od njih procesno pravno to ni bila. Glede na pravno naravo takšne pravde zato ni mogoče uporabiti omenjenega splošnega kriterija uspeha pri stroškovni odločitvi in po kateri mora stranka, ki je bila v pravdi poražena drugi povrniti njene pravdne stroške. Enako velja tudi za zahtevke oziroma za spore iz razmerij med starši in otroki. Prav zato je zakonodajalec določil, da odloči sodišče o stroških postopka po prostem preudarku (413. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil razlog za vložitev tožbe toženkina navezava odnosov s tretjim, je zato v zvezi s stroškovno odločitvijo odveč. Ker sodišče prve stopnje hkrati ugotavlja, da je celo končni rezultat postopka neugodnejši za tožnika in ker toženka v postopku pred sodiščem prve stopnje svojih stroškov ni priglasila, bi bila materialnopravna pravilna odločitev, da tožnik sam krije svoje stroške postopka. Na podlagi 3. točke 365. člena v zvezi s 413. členom ZPP je zato pritožbeno sodišče stroškovno odločitev spremenilo.

Če je toženka s seznamom stroškov, ki ga je podala v pritožbi, meri na stroškovni zahtevek, ji je treba pojasniti, da stranka lahko zahteva povrnitev stroškov najpozneje do konca obravnave, ki je bila pred stroškovno odločitvijo (3. odst. 163. člena ZPP), zato v pritožbi navedenih stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje ni mogoče upoštevati.