Supreme Court dismisses appeal where plaintiff's standing is established by state succession laws despite lack of land registry entry.

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Tekom celotnega postopka pred nižjima sodiščema in še sedaj v revizijskem postopku, tožena stranka odreka tožeči stranki aktivno legitimacijo z utemeljitvijo, da tožeča stranka sodišču ni predložila listine, ki bi dokazovala, da je lastnik spornega stanovanja. Kot sta materialnopravno pravilno presodili že sodišči druge in prve stopnje, pa te trditve tožene stranke pravno niso sprejemljive. Po določbah zakona o lastninskopravnih razmerjih - ZTLR - se namreč lastninska pravica na nepremičnini ne pridobi le na podlagi pravnega posla (in v tem primeru z vpisom v zemljiško knjigo ali na drug ustrezen, z zakonom določen način - 33. člen ZTLR), ampak tudi po samem zakonu, z dedovanjem in odločbo državnega organa (1. in 2. odst. 20. člena ZTLR).

V obravnavanem primeru gre za nepremičnino (stanovanje), ki je bila pred 25.6.1991 v upravljanju tedanje JLA. Na podlagi tretjega odstavka I. točke temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS 1/91-I) ter 1. člena, prvega odstavka 6. člena in 9. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I), ter v skladu z načeli mednarodnega prava o nasledstvu držav glede državnega premoženja, vsebovanimi v 18. členu dunajske konvencije o nasledstvu držav glede državnega premoženja, arhivov in dolgov iz leta 1983, je nepremično državno premoženje bivše SFRJ (tedaj tudi nekdanje JLA) na ozemlju Republike Slovenije prešlo dne 25.6.1991 v državno premoženje Republike Slovenije. Aktivna legitimacija tožeče stranke za vložitev izpraznitvene tožbe je zato podana.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je odločilo, da morata toženi stranki izprazniti dvosobno stanovanje št. 17 v V. nadstropju zgradbe v L., O., ga praznega oseb in stvari izročiti tožeči stranki, ter povrniti stroške postopka v znesku 19.370 SIT.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožena stranka pravočasno revizijo in v njej uveljavljala revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Tožeča ni dokazala aktivne legitimacije za vložitev tožbe. S katerimi listinami je mogoče dokazovati lastninsko pravico, določa zakon. Dokazno breme, da je lastnik spornega stanovanja, je na tožeči in ne na toženi stranki. Iz listin, ki so bile sodišču predložene, ni mogoče narediti zaključka, da je tožeča stranka lastnik stanovanja. Zato bi moral biti tožbeni zahtevek zavrnjen. Reviziji naj se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje pa tako spremenita, da bo tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti stroškovno zavrnjen.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, ter Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Dejstvo, ki ga tožena stranka v revizijskem postopku sicer ne more izpodbiti (3. odstavek 385. člena ZPP), da je bilo sporno stanovanje na dan 25.6.1991 v upravljanju tedanje JLA, je bilo v postopku pred nižjima sodiščema ugotovljeno po oceni listinske dokumentacije. Med to pa je bila vpogledana in ocenjena tudi odločba Komande garnizona L. št. 74-4, z dne 10.6.1988, ki je javna listina. Zato ta listina dokazuje resničnost dejstev, ki so v njej navedena (1. odstavek 230. člena ZPP). Tožena stranka je imela možnost dokazati, da ta dejstva niso resnična (3. odstavek 230. člena ZPP), vendar pa tega tekom postopka ni niti zatrjevala niti dokazala.

Tekom celotnega postopka pred nižjima sodiščema in še sedaj v revizijskem postopku, tožena stranka odreka tožeči stranki aktivno legitimacijo z utemeljitvijo, da tožeča stranka sodišču ni predložila listine, ki bi dokazovala, da je lastnik spornega stanovanja. Kot sta materialnopravno pravilno presodili že sodišči druge in prve stopnje, pa te trditve tožene stranke pravno niso sprejemljive. Po določbah zakona o lastninskopravnih razmerjih - ZTLR - se namreč lastninska pravica na nepremičnini ne pridobi le na podlagi pravnega posla (in v tem primeru z vpisom v zemljiško knjigo ali na drug ustrezen, z zakonom določen način - 33. člen ZTLR), ampak tudi po samem zakonu, z dedovanjem in odločbo državnega organa (1. in 2. odst. 20. člena ZTLR).

V obravnavanem primeru gre za nepremičnino (stanovanje), ki je bila pred 25.6.1991 v upravljanju tedanje JLA. Na podlagi tretjega odstavka I. točke temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS 1/91-I) ter 1. člena, prvega odstavka 6. člena in 9. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I), ter v skladu z načeli mednarodnega prava o nasledstvu držav glede državnega premoženja, vsebovanimi v 18. členu dunajske konvencije o nasledstvu držav glede državnega premoženja, arhivov in dolgov iz leta 1983, je nepremično državno premoženje bivše SFRJ (tedaj tudi nekdanje JLA) na ozemlju Republike Slovenije prešlo dne 25.6.1991 v državno premoženje Republike Slovenije. Aktivna legitimacija tožeče stranke za vložitev izpraznitvene tožbe je zato podana, revizija tožene stranke pa neutemeljena. Zato jo je revizijsko sodišče zavrnilo (393. člen ZPP).