Building without co-owner consent exceeds ordinary management and requires unanimous consent under ZTLR.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Gradnja objektov brez soglasja ostalih solastnikov pomeni opravljanje

posla, ki presega okvir rednega upravljanja, saj je za tak poseb

potrebno soglasje vseh solastnikov.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje naložilo tožencu, da je

dolžan vzpostaviti prejšnje stanje na zemljiščih parc. št. 115/1,

115/2, 1618 in 1620 vse k.o. V.. tako, da mora na svoje stroške z

navedenih zemljišč odstraniti objekte, ki stojijo severno od obstojče

stanovanjske hiše S... in to:

-nedokončano zidano stanovanjsko hišo s kletjo - garažo, pokrito z

betonsko ploščo, visoko približno 6 metrov in tlorisne dimenzije

20,10 m x 11.90 m v površini 239 m2;

-zidani nadstrešek v podaljšku objekta po 1., tlorisne širine 6,30 m

x dolžine 38,60 m v površini 243 m2, ki je zgrajen tako, da je na

jugozahodni strani betonski zid v tej dolžini ter v višini 5,5 m, na

severovzhodni strani so postavljeni stebri višine 4,5 m, na to

konstrukcijo pa je postavljena streha enokapnica s salonitno kritino;

-betonsko škarpo, visoko približno 1 m, ki poteka v podaljšku

nadstreška pod tč. 2. v dolžini 36,75 m ob meji s sosednjo parcelo

št. 1626 k.o. V.. ter

-provizirani nadstrešek, postavljen na kovinskem ogrodju na zemljiču

parc. št. 1618 k.o. V..,

ter tožencu naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeči stranki v

znesku 88.400,00 SIT.

Zoper tako sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženec,

ki v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njegovi pritožbi

ter izpodbiajno sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

V pritožbi toženec navaja, da sodišče prve stopnje v ponovljenem

postopku ni ravnalo v skladu z napotki pritožbenega v sklepu opr. št.

I Cp 534/90, saj ni nesporno ugotovilo dobrovernosti zakonite

zastopnice tožnice. Toženec je objekte začel graditi v letu 1987,

zgradil pa v letu 1988. Vprašljiva je izpoved zakonite zastopnice, da

je bila na objektu leta 1988 in da takrat ni nič gradilo, saj iz

sodbe opr. št. I K 69/.. izhaja, da je bila na objektu že v letu

1987. Neprepričljivo je tudi stališče sodišča prve stopnje, da

izpovedi zakonite zastopnice v zadevi opr. št. II P 642/88 ni mogoče

upoštevati. Nadalje toženec navaja, da sodiče ni zavzelo stališča do

napotkov pritožbenega sodišča, da je vprašljiva upravičenost zahtevka

po odstranitvi objektov, glede na to, da tožencu kot graditelju in

solastniku pripada zgradba sorazmerno njegovemu lastništvu. S tem naj

bi sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka.

Napačna je tudi odločitev o odstranitvi škarpe, ker bi prišlo do

posedanja zemlje s parcel št. 1628 na pracelo 1620 in bi tako nastala

škoda solastnikoma in tudi lastniku parcele št. 1628.

Pritožba ni utemeljena.

Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da so pravdne stranke solastniki

spornih nepremičnin (tožnici vsak do 1/4, toženec pa do 1/2) in da je

toženec brez soglasja ostalih solastnikov oziroma kljub nasprotovanju

in tudi sodni prepovedi (glej izdano začasno odredbo in pravnomočni

del sodbe opr. št. II P 466/89) nadaljeval z gradnjo, je sodišče prve

stopnje materialnopravno pravilno odločilo, ko je ugodilo tožbenemu

zahtevku. Materialnopravna podlaga za tako odločitev so določbe člena

43. ZTLR v zvezi s členom 15. ZTLR. Gradnja objektov na solastni

nerazdeljeni nepremičnini pomeni posle, ki presegajo okvir rednega

upravljanja in je potrebno soglasje vseh solastnikov (četrti odstavek

člena 15. ZTLR). Ker je toženec sporne objekte gradil brez soglasja

ostalih solastnikov oziroma po ugotovitvah sodišča prve stopnje kljub

nasprotovanju solastnikov je sodišče prve stopnje odločilo pravilno,

ko je ugodilo tožbenemu zahtevku že iz navedenih razlogov. Glede na

solastno nepremičnino je sicer vprašljiva uporaba pravil o gradnji na

tujem svetu (člen 25. ZTLR), na katere je tudi sicer oprlo svojo

odločitev sodišča prve stopnje sledeč napotkom pritožbenega sodišča v

razveljavitvenem sklepu opr. št. I Cp 534/90. Vendar, kot že

omenjeno, sodišče prve stopnje ni vezano na materialnopravno

naziranje pritožbnega sodišča tako, da je neutemeljena pritožbena

trditev, da sodišče prve stopnje ni sledilo napotilom pritožbenega

sodišča, ko pa je odločitev sodišča prve stopnje pravilna že iz v

uvodu navedenih razlogov.

Ne glede na navedeno pa pritožbeno sodišče nima nikakršnih pomislekov

v ugotovitve sodišča prve stopnje, da zakonita zastopnica takrat

mladoletniih tožnic ni vedela za gradnjo in se v izogib ponavljanju

pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na razloge izpodbijane sodbe in

so nasprotne pritožbene trditve neutemeljene. Glede na toženčev poseg

v sporne nepremičnine brez soglasja ostalih solastnikov (četrti

odstavek člena 15. ZTLR), pa ta okoliščina za odločanje o

utemeljenosti tožbenega zahtevka, kot že omenjeno ni odločilna prav

tako presoja upravičenosti zahtevka po odstranitvi objektov, kot

opozarja pritožba. Glede na vse navedeno je neutemeljeno sklicevanje,

da bi z odstranitvijo škarpe nastala škoda pravdnim strankam in

lastniku parcele št. 1628. Za odločanje v tej zadevi tudi ni

pomembno, iz kakšnih namenov je toženec zgradil škarpo.

Glede na navedeno je bilo pritožbo toženca zavrniti in potrditi

izpodbijano sodbo (člen 353. ZPP).