Appeal allowed; court held defense's statute of limitations objection valid until end of main hearing.

Pritožbi se ugodi, sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve

stopnje v ponovno sojenje pred drugim sodnikom.

[JEDRO]

Ugovor zastaranja lahko poda tožena stranka do konca glavne

obravnave. Eventualna maksima iz določb 286. čl. ZPP velja za

navajanje dejstev in dokazov. Če ima sodišče v spisu v procesnem

gradivu dovolj dejstev in dokazov, da lahko preveri ugovor

zastaranja, mora ta ugovor obravnavati in odločiti.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, ki

je zahtevala od tožene stranke plačilo 2.816.468,00 SIT s pripadki,

vse pa do višine vrednosti dednega deleža in naložilo toženi stranki

plačilo pravdnih stroškov.

Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožena stanka. Višje sodišče je v

sklepu z dne 15.10.2003 naložilo sodišču, naj v ponovljenem postopku

odgovori na ugovor zastaranja. Sodišče je menilo, da je ugovor podan

prepozno in s tem se tožena stranka ne strinja. Prvotožena stranka je

podala ugovor do konca glavne obravnave oz. podala ga je 9.1.2002. Po

stališču prvotožene stranke velja ZPP iz 1999. Podala pa je tudi

ugovor za zastaranje po spremembi tožbe. Zato ni prekludirana.

Sodišče je neutemeljeno opustilo izvajati dokaze s strani tožene

stranke in sicer ni zaslišalo toženke in ni vpogledalo v potni list

tožeče stranke. Če bi to storilo, bi ugotovilo, da je bil F.D. dne,

ko se zatrjuje, na Švedskem. Zato tudi do izročitve 3.000 DEM ni

moglo priti.

Na vročeno pritožbo tožeča stranka ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje se je v izpodbijani sodbi postavilo na stališče,

da je v pravdi treba upoštevati določbe Zakona o pravdnem postopku,

ki je bil objavljen v Uradnem listu 26/99, ko je že bila uveljavljena

eventualna maksima iz določb 286. čl. ZPP. Pritožbeno sodišče se

strinja sicer, da je bilo treba uporabiti spremenjeni zakon glede na

prehodno določbo iz 498. čl. ZPP/99, saj v postopku ni bila izdana

sodna odločba, ko je zakon pričel veljati (od 14.7.1999 dalje).

Vendar je sodišče prve stopnje zmotno presojalo, da lahko poda tožena

stranka ugovor zastaranja le do prvega naroka oz. do trenutka iz 1.

odst. 286. čl. ZPP/99.

Ugovor zastaranja je ugovor materialnega prava in materialnopravne

navedbe lahko podajo stranke do konca glavne obravnave. Ne more pa

stranka, razen če brez svoje krivde tega dejstva ni mogla navajati

prej, navajati novih dejstev. Če so dejstva, ki so potrebna za

odločitev o ugovoru zastaranja bila podana pravočasno ali

predstavljajo zbrano procesno gradivo, mora sodišče odločiti o

ugovoru zastaranja, pa čeprav ga stranka da na zadnji glavni

obravnavi. Tako se izkaže, da je ugovor zastaranja, ki ga je tožena

stranka podala v pripravljalni vlogi z dne 10.1.2001 pravočasen in bi

sodišče o njem moralo odločati. Že iz tega razloga je bilo treba

sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno

sojenje. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je tako ostalo

dejansko stanje neugotovljeno (355. čl. ZPP).

V nadaljevanju postopka naj torej sodišče prve stopnje odloči o

ugovoru zastaranja glede na procesno gradivo, ki je bilo v pravdi

zbrano. Treba je pa še odgovoriti na pritožbene navedbe, da toženi

stranki ni bila dana možnost obravnavanja, ker sodišče prve stopnje

ni dovolilo vpogled v potni list tožeče stranke, s katerim naj bi

tožena stranka dokazala, da je bil tožnik v spornem času na Švedskem.

Sodišče prve stopnje je ta dokaz zavrnilo, ker je menilo, da je bil

toženec prekludiran z navajanjem novih dejstev. Pritožnik navaja, da

je podal te navedbe po spremembi tožbe tožeče stranke. O tem v sodbi

ni razlogov. Če se bo v nadaljevanju postopka izkazalo, da je tožeča

stranka le prilagodila tožbeni zahtevek in ne gre za spremembo tožbe,

tedaj bo treba odločiti, ali je novi dokazni predlog podan pravočasno

glede na prepoved navajanja novih dokazov in to času tedaj

veljavnega ZPP/99. Najprej pa bo treba odločiti o ugovoru zastaranja.

Če se bo sodišče odločilo, da ugovor zastaranja ni utemeljen, naj

odloči tudi o dokaznem predlogu tožene stranke.

V pritožbi tožena stranka še navaja, da sodišče ni zaslišalo toženke,

kljub temu, da je tožena stranka svoj dokazni predlog podala. Zmotno

meni sodišče prve stopnje, da če je bila tožena stranka že zaslišana,

pa se v nadaljevanju pokaže, da je potrebno njeno dodatno zaslišanje,

sodišče ne sme stranke zaslišati dodatno, ker ni "dodatnega

zaslišanja" pravočasno predlagala. Pač pa bo v tem primeru ta dokaz

nemogoče izvesti, saj je prvotna toženka umrla in so sedaj v pravdi

na strani tožene stranke njeni dediči.

Ker je sodišče prve stopnje kljub napotilu pritožbenega sodišča

ostalo na istem materialnopravnem izhodišču, je bilo treba odrediti,

da se opravi nova glavna obravnava pred drugim sodnikom (356. čl.

ZPP). Glede na to, da so bile sodbe že dvakrat razveljavljene, bo

treba v postopku uporabiti sedaj veljavni Zakon o pravdnem postopku

(498. čl. ZPP).