Appeal dismissed: No notice required for contractual penalty if debtor offers payment after default.
Legislator summary
AI generatedThe High Court of Slovenia dismissed the appellant's appeal, upholding the first-instance judgment that confirmed the respondent's right to claim a contractual penalty. The appellant argued that the respondent failed to formally reserve the right to the penalty until after the property transfer, which should have waived the claim. The court ruled that because the appellant offered to pay the penalty immediately upon default, the protective purpose of the notice requirement was already fulfilled, rendering the lack of prior notice irrelevant. Consequently, the appeal was rejected, and the appellant bears the costs.
Legislator headnote
AI generated5. odstavek 273. člena Zakona o obligacijskih razmerjih; 353. člen Zakona o pravdnem postopku: When a debtor who has defaulted offers to pay the contractual penalty, the creditor does not need to separately reserve the right to claim it, as the debtor's offer negates the uncertainty the notice provision aims to prevent.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedCited Case Law
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.Tožeča
stranka sama krije svoje pritožbene stroške.
[JEDRO]
Če je dolžnik zamudil z izpolnitvijo obveznosti in je zato ponudil
plačilo pogodbene kazni, potem upniku, da si zadrži pravico do
pogodbene kazni, ni potrebno posebnega sporočila, da si pridržuje
zahtevati plačilo pogodbene kazni.
[OBRAZLOŽITEV]
Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj terjatve
tožeče stranke v znesku 320.616,70 SIT z zakonskimi zamudnimi
obrestmi od 9.10.1999 dalje do plačila, ugotovilo obstoj terjatve
tožene stranke v višini 425.021,71 SIT z zakonskimi zamudnimi
obrestmi od 4.3.1998 do plačila, opravilo pobotanje terjatev in po
opravljenem pobotanju zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je
tožena stranka dolžna plačati 320.616,70 SIT z zakonskimi zamudnimi
obrestmi od 9.10.1999 dalje do plačila, tožeči stranki pa naložilo,
da je dolžna toženi stranki plačati 104.404,91 SIT z zakonskimi
zamudnimi obrestmi od 30.6.1999 dalje do plačila ter zakonske zamudne
obresti od zneska 425.021,71 SIT za čas od 4.3.1998 do 30.6.1999.
Tožeči stranki Gradbeno podjetje .. je naložilo, da je dolžna
povrniti toženi stranki Rajki L. 56.108,25 SIT pravdnih stroškov z
zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.
Zoper sodbo sodišča prve stopnje je vložila pritožbo tožeča stranka
iz vseh pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odstavku 338. člena
Zakona o pravdnem postopku, v kateri predlaga, da se pritožbi ugodi
in izpodbijano sodbo spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek po
nasprotni tožbi, podrejeno, da se sodba razveljavi in zadeva vrne
sodišču prve stopnje v novo sojenje. S pritožbo izpodbija odločitev
po nasprotni tožbi, to je glede ugotovljene terjatve tožene stranke
proti tožeči stranki v znesku 425.021,71 SIT z zakonskimi zamudnimi
obrest,mi od 4.3.1998 dalje do plačila. Bistvo pritožbenih navedb je:
-zmotno je ugotovljeno, da je tožena stranka zahtevala plačilo
pogodbene kazni. Tožena stranka je tožeči stranki pridržek pogodbene
kazni sporočila šele 16.9.1998, predaja stanovanja s strani tožeče
stranke toženi stranki pa je bila opravljena 4.3.1998;
-tožena stranka je bila od predaji stanovanja dne 4.3.1998 še vedno v
zamudi s plačilom dela kupnine, zato tožeča stranka ni bila v zamudi
z izročitvijo stanovanja;
-sodišče prve stopnje je samo pobotalo terjatev tožeče stranke do
tožene stranke v znesku 37.553,67 SIT, kar je bistvena kršitev
postopka;
-iz izreka ni jasno od kdaj tečejo zamudne obresti od zneska
104.404,91 SIT.
Pritožba ni utemeljena.
V obrazložitvi te sodbe se zaradi jasnosti pojem tožeče stranke
uporablja za tožečo stranko po tožbi in pojem tožene stranke za
toženo stranko po tožbi.
S popravnim sklepom z dne 31.5.2005 je sodišče prve stopnje popravilo
napako tako, da je odločilo, da zakonske zamudne obresti od zneska
104.404,21 SIT tečejo od 30.6.1999 dalje do plačila.
Na podlagi določila 10. člena prodajne pogodbe z dne 2.12.1996 bi
morala tožeča stranka prodano stanovanje skupaj z uporabnim
dovoljenjem izročiti toženi stranki do 29.12.1997, pod pogojem, da
ima tožena stranka izpolnjene do tožeče stranke vse obveze in
prodajne pogodbe. Tožeča stranka je stanovanje toženi stranki
izročila 4.3.1998, uporabo dovoljenje pa je bilo izdano 12.5.1998,
dokončno pa je postalo 1.6.1998. Ob izročitvi stanovanja je bila
tožena stranka tožeči stranki dolžna še 37.553,67 SIT kupnine. V
dogovoru o končnem obračunu z dne 4.3.1998, ki ga je tožeča stranka
ponudila v podpis toženi stranki, ni nobene ugotovitve, da do
izročitve stanovanja ni prišlo iz razloga, ker tožena stranka ni
plačala 37.553,67 SIT, je pa tožeča stranka toženi stranki v tem
osnutku dogovora ponudila plačilo pogodbene kazni v znesku 239.784,00
SIT. Sodišče prve stopnje je, upoštevajoč takšno ravnanje tožeče
stranke, pravilno zaključilo, da je bila tožeča stranka 4.3.1998 v
zamudi z izročitvijo stanovanja toženi stranki in da so zato
izpolnjeni pogoji za izterjavo dogovorjene pogodbene kazni, ker
neplačani znesek 37.553,67 SIT ni bil razlog za neizročitev
stanovanja s strani tožeče stranke toženi stranki. Neutemeljena je
zato pritožbena navedba, da tožena stranka ni upravičena do izplačila
dogovorjene pogodbene kazni, ker ni izpolnila vseh obveznosti po
prodajni pogodbi oziroma, ker je bila v zamudi s plačilom zneska
37.553,67 SIT.
Pritrditi je tožeči stranki, da tožena stranka 4.3.1998 ni sporočila
tožeči stranki, da si pridržuje pravico do pogodbene kazni (5.
odstavek 273. člena ZOR). Zaradi tega pa tožena stranka ni izgubila
pravice do izplačila pogodbene kazni, in to iz razloga, ker je tožeča
stranka toženi stranki v ponujenem dogovoru z dne 4.3.1998 ponudila
izplačilo določenega zneska pogodbene kazni. S takšno ponudbo se je
tožeča stranka spustila v pogajanje o višini pogodbene kazni. Da se v
takšnih primerih ne izgubi pravica do pogodbene kazni, se je že
izrekla sodna praksa in sicer takole: namen 5. odstavka 273. člena
Zakona o obligacijskih razmerjih je v tem, naj pravočasno
uveljavljanje zahtevka za pogodbeno kazen odpravi negotovost, ali bo
stranka, ki je zamudila, morala plačati še pogodbeno kazen. Varovalni
namen te določbe ni več potreben, ko se je stranka, ki je z
izponitvijo svoje obveznosti zamudila, začela pogajati o višini te
svoje obveznosti in jo za del trajanja zamude tudi izpolnila (sodba
Vrhovnega sodišča Republike Slovenije III Ips 66/2003). Pritožba zato
nima prav, da tožena stranka ni upravičena zahtevati plačilo
pogodbene kazni, ker si dne 4.3.1998 ni pridržala pravice do
pogodbene kazni.
Res je, da je sodišče prve stopnje samo napravilo obračun in sicer
tako, da je od višine pogodbene kazni, ki jo je toženi stranki dolžna
plačati tožeča stranka v višini 462.575,28 SIT, odštelo znesek
37.553,67 SIT, ki ga je bila tožena stranka dolžna plačati tožeči
stranki še iz naslova prodajne pogodbe za stanovanje. To dejstvo pa
ni v škodo tožeči stranki, zato tožeča stranka nima pravnega
interese, da to ravnanje sodišča prve stopnje izpodbija v pritožbi.
Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da obstaja terjatev
tožene stranke do tožeče stranke v znesku 425.021,71 SIT z zakonskimi
zamudnimi obrestmi od 4.3.1998 dalje, pravilno je tudi opravilo pobot
terjatve tožene stranke s terjatvijo tožeče stranke do zneska
320.616,70 SIT, ker je bila ta terjatev ugotovljena v 1. odstavku
izpodbijane sodbe in s pritožbo ni izpodbijana. Pravilno je tudi
naložilo toženi stranki, da je po opravljenem pobotu, in na podlagi
postavljenega nasprotnega tožbenega zahtevka dolžna plačati še
104.404,21 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.6.1999 dalje do
plačila.
Pritožbene navedbe niso utemeljene. Ob preizkusu izpodbijane sodbe
pritožbeno sodišče ni našlo razlogov na katere pazi po uradni
dolžnosti. Pritožbo tožeče stranke je bilo zato zavrniti in potrditi
sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Tožeča stranka s pritožbo
ni uspela, zato mora sama kriti svoje pritožbene stroške.