Supreme Court dismisses appeal on subletting rights lost when tenant returned military housing to command in 1991.
Legislator summary
AI generatedThe Supreme Court of Slovenia rejected the appellant's appeal, upholding the lower court's order for the tenant to vacate the military housing. The appellant argued that the tenant retained subletting rights despite returning the property to the command on August 20, 1991, citing evidence of furniture remaining in the kitchen. The court ruled that the return of the property to the command terminated all prior tenancy rights, including the ability to sublet, and that the appellant's claim regarding the transfer of property rights was legally unfounded.
Legislator headnote
AI generatedZakon o pravdnem postopku (ZPP) 385. člen; 386. člen; 387. člen; 393. člen: An appeal is inadmissible if it challenges factual findings already established by lower courts, as appellate review is limited to legal errors and procedural violations, not re-evaluation of proven facts.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Revizija se zavrne kot neutemeljena.
[JEDRO]
Ni mogoče mimo dejanske ugotovitve, da je P. M. stanovanje vrnil Komandi garnizona 20.8.1991 in s tem izgubil vse pravice, ki jih je do tedaj po takrat veljavnih določbah zakona o stanovanjskih razmerjih na njem imel (vključno pravico skleniti podstanovanjsko pogodbo).
[OBRAZLOŽITEV]
Sodišče prve stopnje je tožencema naložilo, da morata izprazniti stanovanje v R. ter ga izročiti tožeči stranki. Pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.
Proti tej sodbi vlaga tožena stranka revizijo iz revizijskih razlogov 2. in 3. točke 385. člena ZPP in predlaga njeno spremembo tako, da bo tožbeni zahtevek zavrnjen, ali pa razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Kljub listini z dne 21.8.1991, na katere podlagi naj bi P. M. izgubil stanovanjsko pravico na spornem stanovanju, je bil ob podpisu podstanovanjske pogodbe s toženko še vedno v posesti tega stanovanja. Ob vselitvi tožencev je bila namreč v kuhinji še vedno M. oprema, ki sta jo tudi odkupila. Potrdilo z dne 21.8.1991 je služilo le kot podlaga, po kateri je M. stanovanje pridobil drugje. Dejansko stanje v zvezi s sklenitvijo podstanovanjske pogodbe tako še ni razčiščeno. Končno pa tožeča stranka svojo legitimacijo za izpraznitveno tožbo napak opira na določbo 9. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije.
Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, tedanji Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (tretji odstavek 390. člena ZPP).
Revizija ni utemeljena.
Na dejanske ugotovitve, sprejete na nižjih stopnjah, je revizijsko sodišče vezano. Revizije namreč ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 385. člena ZPP). Prav v tem okviru pa je podan bistveni revizijski poudarek. Predlagano je namreč dopolnjevanje dokazovanja glede vprašanja, ali je prejšnji imetnik stanovanjske pravice na spornem stanovanju P. M. v oktobru 1991 to stanovanje veljavno oddal toženi stranki v podnajem. Ni mogoče mimo dejanske ugotovitve, da je P. M. stanovanje vrnil Komandi garnizona 20.8.1991 in s tem izgubil vse pravice, ki jih je do tedaj po takrat veljavnih določbah zakona o stanovanjskih razmerjih na njem imel (vključno pravico skleniti podstanovanjsko pogodbo). Po drugi strani pa tožena stranka v reviziji navaja nova dejstva s trditvijo, da je P. M. stanovanje še vedno uporabljal (nove trditve o pohištvu, ki naj bi ga v njem obdržal), kar naj bi morda omogočalo drugačno pravno sklepanje. Vendar pa s tem tožena stranka posega že na področje dovoljenosti revizijskih novot, kar je dopustno samo tedaj, če se tičejo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zaradi katerih se lahko vloži revizija (387. člen ZPP). Za ta primer pa ne gre. Revizija je sicer vložena tudi zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar pa razen splošne navedbe v tej smeri ne vsebuje nikakršnih trditev.
Z navedbo, da je sporno, ali je tožeča stranka postala stanodajalka po 25.6.1991, tožena stranka napak razlaga določbo 9. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. list RS, št. 1/91-I). Po tej določbi je namreč Republika Slovenija prevzela v upravljanje vse premično in nepremično premoženje, s katerim so na ozemlju Republike Slovenije do uveljavitve ustavnega zakona upravljali zvezni organi ter poveljstva, enote in zavodi JLA. Po 25.6.1991 bivša JLA, ki je dotlej upravljala vojaški stanovanjski sklad, s stanovanji iz tega sklada ni mogla več razpolagati. Tožeča stranka je torej v tej pravdi legitimirana, da od tožene stranke, ki sporno stanovanje zaseda brez pravnega naslova, zahteva njegovo izpraznitev.
Izpodbijani sodbi torej ni mogoče očitati niti nepravilnosti, na katere opozarja revizija, niti napak, na katere mora revizijsko sodišče po določbi 386. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti. Zato je bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).