Appeal allowed; service by mail valid under Hague Convention if recipient accepts documents.

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne

sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno

odločbo.

[JEDRO]

Pri vročanju pisanj v tujino poleg avtonomnih pravil v ZPP upoštevati

še sprejete in ratificirane mednarodne pravne akte, ki imajo prednost

pred domačimi pavili. V konkretnem primeru je to Haaška konvencija o

vročanju sodnih in zunaj sodnih pisanj v civilnih in trgovinskih

zadevah (Ur. l. RS - MP, št. 19/00, Haaška konvencija), katere

podpisnici sta Slovenija in Kanada. Če namembna država temu ne

nasprotuje, konvencija ne vpliva na pravico, da se sodne listine

pošljejo po pošti neposredno osebi v tujini (točka a 10. člena Haaške

konvencije). Ker neposrednemu vročanju po pošti Kanada kot namembna

država ni nasprotovala, ni videti nobene ovire za neposredno vročanje

po pošti.

Če naslovnik pisanje dejansko sprejme in se z njim seznani, čeprav ni

podpisal vročilnice, ne bi bilo v skladu z načelom dobre vere, če bi

se pozneje v postopku lahko skliceval na to, da vročitev ni bila

pravilno opravljena.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugodilo predlogoma

tožene stranke za obnovo postopka z dne 15.3.2004, razveljavilo

odločbi - zamudni sodbi z dne 25.9.2001, opr. št. P 40/2000 in z dne

28.6.2002, opr. št. P 27/2002 in dovolilo obnovo postopka v teh dveh

zadevah. Odločilo je, da mora tožeča stranka toženi stranki povrniti

324.948,00 SIT pravdnih stroškov.

Proti sklepu se je zaradi zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega

dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava pritožila

tožeča stranka, ki predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in

izpodbijani sklep spremeni tako, da predlog za obnovo postopka

zavrne, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne

sodišču prve stopnje v nov postopek. Po njenem mnenju je odločitev

sodišča prve stopnje najmanj preuranjena. Vročanje preko diplomatsko

konzularnega predstavništva je predpisano zato, da se ne bi z

drugačnim vročanjem posegalo v pravni red neke države, ne pa zaradi

vastva pravic in koristi posamezne stranke. Iz povratnice je

razvidno, da je tožeča stranka vsa sodna pisanja sprejela, kar bi se

lahko ugotovilo tudi na podlagi dokazov, zlasti z zaslišanjem prič,

ki jih je predlagala tožeča stranka. Tožena stranka je imela vse

možnosti, da uporabi ustrezna pravna sredstva oziroma da se spusti v

pravdanje. Sodišče prve stopnje ni sledilo dokaznim predlogom tožeče

stranke, zaradi česar je ostalo dejansko stanje nepopolno oziroma

zmotno ugotovljeno. Bistveno je, da so bila pisanja toženi stranki

dejansko vročena. Neposredno vročanje pisanj toženi stranki s posebno

povratnico preko pošte ni tako nezakonito postopanje, ki bi terjalo

razveljavitev sodnih odločb.

Pritožba je utemeljena.

Stališče sodišča prve stopnje, da bi bilo treba toženi stranki, ki

prebiva v Kanadi, tožbo vročiti v skladu z določilom 135. člena

Zakona o pravdnem postopku (ZPP), torej po pristojnem konzularnem

predstavniku ali po diplomatskem predstavniku RS, ki opravlja

konzularne zadeve v posamezni tuji državi, je napačno. Sodišče prve

stopnje je namreč spregledalo, da je treba pri vročanju pisanj v

tujino poleg avtonomnih pravil v ZPP upoštevati še sprejete in

ratificirane mednarodne pravne akte, ki imajo prednost pred domačimi

pavili. V konkretnem primeru je to Haaška konvencija o vročanju

sodnih in zunaj sodnih pisanj v civilnih in trgovinskih zadevah (Ur.

l. RS - MP, št. 19/00, Haaška konvencija), katere podpisnici sta

Slovenija in Kanada (podatki o državah podpisnicah so dostopni na

spletni strani www.hcch.net). Če namembna država temu ne nasprotuje,

konvencija ne vpliva na pravico, da se sodne listine pošljejo po

pošti neposredno osebi v tujini (točka a 10. člena Haaške

konvencije). Ker neposrednemu vročanju po pošti Kanada kot namembna

država ni nasprotovala, ni videti nobene ovire za neposredno vročanje

po pošti.

Tožena stranka trdi, da ni prejela tožbe s pozivom na odgovor, ne v

pravdni zadevi opr. št. P 40/2000 ne v pravdni zadevi opr. št. P

27/2002. Potem ko je sodišče prve stopnje primerjalo toženčev podpis

na pooblastilu (priloga B19) s podpisoma na povratnicah, pripetih k

list. št. 18 oziroma 10 (opr. št. P 40/2000), je zaključilo, da

podpis na povratnicah ni toženčev, zato je bila vročitev obeh tožb s

pozivoma na odgovor nepravilna. Tožeča stranka ima prav, ko poudarja,

da je ključno vprašanje v tej zadevi, ali je bilo pisanje toženi

stranki dejansko vročeno v času, ko je imela možnost odgovoriti na

obe tožbi. Če naslovnik pisanje dejansko sprejme in se z njim

seznani, čeprav ni podpisal vročilnice, ne bi bilo v skladu z načelom

dobre vere, če bi se pozneje v postopku lahko skliceval na to, da

vročitev ni bila pravilno opravljena. Tožeča stranka je v zvezi z

vprašanjem dejanske vročitve toženi stranki predlagala zaslišanje

dveh prič (glej odgovor na predlog za obnovo postopka, list. št. 37),

ki bi lahko povedali, da so bila tožencu vsa sodna pisanja pravilno

vročena tako, da bi lahko izkoristil vsa pravna sredstva. Ker je

sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno štelo, da okoliščina

dejanske vročitve ni pomembna, ampak ima odločilno težo dejstvo, da

toženec ni podpisal povratnic, je nepopolno raziskalo dejansko

stanje. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo, izpodbijani

sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov

postopek (3. točka 365. člena ZPP).

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje razčistiti, 1.

ali so bila relevantna sodna pisanja dejansko vročena toženi stranki

in je bil torej z njimi seznanjen in 2. ali se je to zgodilo v času,

ko je še tekel rok za odgovor na tožbo iz 1. odst. 277. člena ZPP.

Ker je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo, se

odločitev o pritožbenih stroških pridrži za končno odločbo (3. odst.

165. člena ZPP).