Appeal allowed; first instance judgment revoked due to erroneous application of surety law and statute of limitations.

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne

sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

[JEDRO]

V poroštveni izjavi je kot porok naveden toženec, ki je označen z

EMŠO in prebivališčem. Materialnopravno zmotno je stališče sodišča

prve stopnje, da toženec kot fizična oseba poroštva ni prevzel, ker

je poleg njegovega podpisa še žig družbe, katere zakoniti zastopnik

je bil in ki je kredit najela.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek

tožeče stranke, da sta ji toženca dolžna nerazdelno plačati

4.809.289,70 SIT, kar predstavlja glavnico in zakonite zamudne

obresti po pogodbah št. 9940954, 9941009, 9940904 in 9940985, kot je

razvidno iz 1. odstavka tožbenega zahtevka. Hkrati je odločilo, da je

dolžna tožeča stranka prvotoženi stranki povrniti 139.700,00 SIT,

drugotoženi pa 332.960,80 SIT njunih pravdnih stroškov z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila. Odločitev je

utemeljilo z obrazložitvijo, da tožencev podpisani poroštveni izjavi

ne zavezujeta, ker nista podani v smislu 998. člena takrat veljavnega

Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR (Ur. l. SFRJ št. 29/78 s

spremembami in dopolnitvami). Poroka pa sta prosta svoje obveznosti

tudi na podlagi 1012. člena ZOR. Zahtevek tožeče stranke v obrestnem

delu pa je neutemeljen tudi zaradi zastaranja, ker je potekel

triletni zastaralni rok 372. člena ZOR.

Proti sodbi se je pritožila tožeča stranka zaradi bistvenih kršitev

določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in

napačne uporabe materialnega prava ter predlagala, da pritožbeno

sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi

s stroškovno posledico. Navaja, da je sodišče prve stopnje sicer

korektno izvedlo pravdni postopek in izvedlo vse relevantne

predlagane dokaze ter pravilno ugotovilo dejansko stanje, napačno pa

je uporabilo materialno pravo in bistveno kršilo določbe pravdnega

postopka. Sprašuje se, zakaj sodišče poudarja izbris družbe S..,

d.o.o. iz sodnega registra, saj tožba ne opira temelja obveznosti

družbenika do obveznosti družbe po njenem izbrisu iz sodnega registra

po določilih Zakona o finančnem poslovanju podjetij - ZFPPod (Ur. l.

RS, št. 54/99). Ugotavlja, da sodišče prve stopnje v nasprotju s

poroštveno izjavo toženca sklepa, da je poroštveno izjavo dala družba

S.., d.o.o. Povzema poroštveno izjavo in ugotavlja, da je kot porok

naveden prvi toženec s svojo EMŠO in prebivališčem, ki se je zavezal

kot porok in plačnik plačati znesek, ki ga S..., d.o.o., ne bi

poravnal. Sodišču prve stopnje očita, da ne navede razlogov in ne

utemelji, zakaj prvi toženec kot fizična oseba poroštvene zaveze ne

bi prevzel. Glede toženke je vsebina poroštvene izjave jasna in

nedvoumna. Graja, da sodišče brez obrazložitve razloguje, da naj bi

ravnanje tožnice ne bilo skladno z dobrimi običaji. Če naj bi se

razumelo, da naj bi po dobrih poslovnih običajih poroštvena izjava

vsebovala tudi bistvene elemente kreditnih pogodb, opozarja, da je

toženka kot pooblaščena podpisnica podpisovala v imenu kreditodajalca

tudi kreditne pogodbe in zanj vodila celo knjigovodstvo in

računovodstvo. Tako kot toženec se je zavezala kot solidarni porok in

plačnik. Podano je nasprotje med razlogi sodbe o vsebini listin -

poroštvenih izjav tožencev in med samimi temi listinami. Sodišče prve

stopnje ne obrazloži kako in na katerih pravnih temeljih naj bi

prešlo regresno upravičenje v primeru plačila obveznosti glavnega

dolžnika s strani zavarovalnice nanju, ko pa sta s poroštvenima

izjavama jamčila isti zavarovalnici vsako plačilo, ki bi ga iz

naslova zavarovanja poslov plačala tožnici. Sodišče očitno šteje, da

sta toženca podpisala poroštveni izjavi v svojem imenu za svoj račun,

čeprav predhodno trdi nasprotno. Sodišče prve stopnje je očitno

napačno toženca opredelilo kot subsidiarna poroka in zato tudi

napačno uporabilo materialno pravo, določilo 1012. člena ZOR. Sodišče

prve stopnje pa je kršilo materialno pravo tudi glede uveljavljanja

obrestnega dela zahtevka, saj je neutemeljeno ocenilo, da gre za

spremembo tožbe, čeprav je v obrazložitvi sodbe izrecno navedlo, da

je tožeča stranka na naroku specificirala tožbeni zahtevek. Ocenilo

je, da so zastarale stranske pravice, pri čemer glavne terjatve niso

zastarale.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila med pravdnima strankama

sklenjena poroštvena pogodba (997. člen), s katero se je tožena

stranka zavezala izpolniti obveznost po kreditnih pogodbah, ki jih je

s tožečo stranko sklenil S..., d.o.o. Ugotovilo je, da sta toženca

poroštveni izjavi 20.10.1994 podpisala, da pa ju poroštvena izjava ne

veže. Po določbi 998. člena ZOR poroštvena pogodba zavezuje poroka

le, če da poroštveno izjavo pisno. Sodišče druge stopnje soglaša s

pritožnico, da je sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno štelo,

da toženec kot fizična oseba poroštva ni prevzel, ker je poleg

njegovega podpisa na poroštveni izjavi 24.10.1994 žig družbe S..,

d.o.o., katere zakoniti zastopnik je bil toženec. V poroštveni izjavi

je, kot upravičeno opozarja tožeča stranka v pritožbi, kot porok

naveden toženec, ki je označen z EMŠO in prebivališčem. Nepravilno je

zato stališče sodišča prve stopnje, da je zaradi žiga S.., d.o.o.,

kot porok in plačnik zavezana družba S..., d.o.o. in ne toženec.

Glede poroštvene izjave toženke je sodišče prve stopnje sicer

ugotovilo, da jo je podpisala toženka, da pa toženke ne veže, zaradi

pomanjkljive vsebine. Naveden je le skupni znesek 42.500.OOO,00 SIT

in številke kreditnih pogodb, pri čemer sta bili dve sklenjeni celo

po podpisu poroštvene pogodbe. Pisnost pogodbe po določbi 998. člena

ZOR pomeni, da mora biti opredeljena obveznost, na katero se poroštvo

nanaša. V poroštveni pogodbi je, kot pravilno ugotavlja sodišče prve

stopnje naveden podatek o kreditnih pogodbah, na katere se nanaša in

znesek, kar po oceni sodišča druge stopnje zadošča pogoju pisnosti in

je nepravilno drugačno stališče sodišča prve stopnje. Ni treba, da bi

bil opredeljen odplačilni rok, obrestna mera in zapadlost kredita.

Sodišče druge stopnje soglaša s pritožnico, da ugotovljena opustitev

uveljavljanja poplačila iz naslova zavarovanja terjatve pri

Zavarovalnici X (tožeča stranka v skladu z zavarovalnimi pogoji

zavarovalnice ni obvestila o neplačanem obroku) ne nudi opore za

uporabo 1012. člena ZOR, ki ga je kot nadaljno podlago za zavrnitev

tožbenega zahtevka upoštevalo sodišče prve stopnje. Na podlagi 1012.

člena ZOR je porok prost svoje obveznosti, če upnik opusti zastavo

ali kakšno drugo pravico, s katero je bila zavarovana izpolnitev

njegove terjatve ali če jo izgubi zaradi svoje malomarnosti in tako

onemogoči prehod te pravice na poroka za toliko, kolikor bi mogel

dobiti z izvrševanjem te pravice. Sodišče prve stopnje sicer navaja,

da je tožeča stranka onemogočila prehod pravic na poroka, česar pa ne

obrazloži. Dolžnik (ne poroka) je dodatno zavaroval (sodišče prve

stopnje ugotavlja, da po drugi sklenjeni pogodbi, priloga A3) kredit

pri Zavarovalnici X Kranj, zato tudi, če bi tožeča stranka pravočasno

uveljavljala pravice iz naslova zavarovanja, na poroka ne bi prišle

nobene pravice (1003. člen ZOR).

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo na večih pravnih

podlagah, zato si ne prihaja samo s sabo v nasprotje (očitana

absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2.

odstavka 339. člena ZPP) s tem, ko po eni strani ugotavlja, da poroka

ne odgovarjata zaradi vsebinske pomanjkljivosti poroštvenih izjav in

po drugi, da sta poroka prosta obveznosti zaradi opustitve upnika.

Tožeča stranka utemeljeno graja tudi zavrnitev obrestnega dela

zahtevka zaradi ugovarjanega zastaranja. Sodišče prve stopnje sicer

pravilno ugotavlja, da je tožena stranka 26.8.2003 specificirala

tožbeni zahtevek v obrestnem delu (obrazložitev na 6. strani sodbe),

vendar pa očitno nepravilno šteje, da gre za spremembo tožbe v smislu

184. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP (obrazložitev na 3.

strani sodbe). Tožba je bila vložena 5.3.1996, s tožbenim zahtevkom

je tožeča stranka uveljavljala plačilo zneska 4.809.289,70 SIT in je

na naroku 26.8.2003 le specificirala kaj v vtoževanem znesku

predstavlja glavnico in kaj obresti in zaradi tega tožbeni zahtevek

ni bil spremenjen (3. odstavek 184. člena ZPP). Specifikacija

vtoževanega zneska pa je bila tudi sicer že razvidna iz dokazov,

priloženih tožbi (fotokopija izvršilnega predloga opr. št. Ig

768/95). Kot je razvidno iz specifikacije zahtevka 26.8.2003 je

tožeča stranka uveljavljala obresti za leto 1994 in leto 1995, kar

pomeni, da do vložitve tožbe (5.3.1996) še ni potekel triletni

zastaralni rok (372. člen ZOR) in je zato materialnopravno napačna

tudi zavrnitev obrestnega dela zahtevka.

Zaradi napačne materialnopravne presoje sodišča prve stopnje, sodišče

prve stopnje ni ugotavljalo vseh odločilnih dejstev in je ostalo

dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, kar je na podlagi 355. člena

ZPP narekovalo razveljavitev izpodbijane odločitve. Sodišče prve

stopnje bo moralo v dopolnjenem dokaznem postopku, ugotoviti višino

dolga, za katero poroka odgovarjata. Opredeliti se bo moralo do

trditve tožene stranke, da so v poroštveno pogodbo vpisane kreditne

pogodbe, ki so bile sklenjene po datumu sklenitve poroštvene pogodbe.

Po dopolnjenem dokaznem postopku bo moralo o utemeljenosti tožbenega

zahtevka ponovno odločati.

Posledično, zaradi razveljavitve odločitve o glavni stvari, je

sodišče druge stopnje razveljavilo tudi odločitev o stroških. Sodišče

prve stopnje bo moralo o stroških postopka in o pritožbenih stroških

odločati s končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).