Appeal court dismisses defamation claim for newspaper correction publication and awarding costs to defendant.

r a z s o d i l o :

1. Pritožbi toženca se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. in

III. točki spremeni tako, da se glasi:

I. Zavrne se tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan v roku 15 dni na

notranjih straneh časopisa objaviti naslednji prispevek (ki mora biti

ustrezno označen in najavljen v samem kazalu časopisa z naslovom

"Demokracija se je zlagala") z naslovom "Demokracija se je zlagala"

(z enako velikimi črkami, kot so bile uporabljene 6.10...). Pod

naslovom sledi naslednji tekst (najprej odebeljen, kot je spodaj

navedeno):

"Trditev iz članka Bratu..., dne 6.10..., češ, da je M.B. svojemu

bratu zagotovil, da je v preteklih letih prejel najmanj 37 MIO SIT

davkoplačevalskega denarja, iz računa E., ki je v državni lasti, pa

še 11 MIO SIT, je povsem izmišljena. M.B. s posli svojega brata

F.B. nima ničesar. F.B.je uspešen in uveljavljen informatik, ki

deluje na trgu ponudbe informacijskih storitev. V zadnjem času deluje

preko podjetja B..., d.o.o., katerega ustanovitelj in edini lastnik

je. Da gre za uspešnega informatika, dokazuje dejstvo, da je že med

študijem pokazal nadpovprečne sposobnosti za obvladovanje Oracla,

redno diplomiral 7.9.2001 in zato relativno hitro potem magistriral

(31.4.2004). Zato ni čudno, da so ga posamezni koristniki in iskalci

domačega znanja na področju uvajanja informacijskih sistemov opazili

in angažirali že med študijem. Vedno je bil predan delu in vedno je

tudi izpolnjeval pogodbene obveznosti, ki jih je prevzel. Nikdar ni

zlorabljal svojih pogodbenih odnosov ter plačila za svoje delo za

dejavnosti, ki jih naročniki ne bi želeli in naročili. Tako tudi

svojih šolskih obveznosti, vključno z magistrskim delom in diplomsko

nalogo, ni mešal s svojimi poslovnimi obveznostmi. Ker članek za

nasprotno trditev ne ponuja nobenih dokazov, so tovrstna namigovanja

o tem, "da ni nič narobe, če pišemo, da je verjetno študiral in

pripravljal svojo diplomsko nalogo", čisto navadno podtikanje. Da ne

gre zgolj za novinarkino neznanje in nesposobnost pri ugotovitvi in

ovrednotenju dela F.B., temveč za njeno zavestno obrekovanje, izhaja

že iz njenih prejšnjih člankov, pa tudi povsem jasno iz njenega

zadnjega članka, kjer mora, kot pravi, "popravljati zapise v

nekaterih občilih iz pred nekaj let, češ da naj bi nekateri drugi

mediji poročali, da je F.B. na CVI predvsem igral računalniške

igrice", čeprav je novinarki Vidi K. popolnoma jasno, da te laži,

razen nje same pred časom, ni zapisal noben medij. Prav tako je

novinarki in uredništvu D.. že dolgo znano, da F.B. nikdar ni bil

zaposlen na CVI in zato se novinarki seveda do tega podatka ni bilo

potrebno dokopati "z velikimi težavami".

V svoji vnemi kako M.B. in njegovega brata čim bolj oblatiti, je

novinarka presegla tudi po diskreditaciji drugih oseb, pri čemer ji

ni bilo mar, da s tem, ko drugim očita storitev kaznivega dejanja,

pravzaprav sama uresničuje znake le-teh. Takšna je brez dvoma

trditev, da je direktorica Vladne službe za zakonodajo, Ksenija

M.G., morala za svoje imenovanje na direktorski polložaj, to plačati

s sklenitvijo pogodbe s F.B.. Ta trditev je popolna laž, za katero

lahko trdimo, da je storjena povsem zavestno, saj je upravičeno

pričakovati, da oseba, ki se razglaša za novinarko, premore toliko

znanja in toliko spretnosti, da brez težav ugotovi, da kdaj, kako in

zakaj je bila Ksenija M.G. imenovana za direktorico (konec koncev je

to razvidno že iz spletnih strani Ministrstva za javno upravo). M.B.

pri tem ni imel nič, niti ni predlagal njenega imenovanja, niti ni

nikdar bil v vlogi, da bi lahko odločal o njenem imenovanju. Tudi

sicer M.B. o kakršnihkoli poslih, ki jih je F.B. imel oziroma sklepal

z Vladno službo za zakonodajo, ne ve ničesar.Izmišljene so tudi vse

ostale trditve v članku, od članstva F.B. na Mobitelovi regati (na

kar članek namiguje), do pavšalnih pogodb, do cene ur in sprevračanja

dobronamernosti F.B. do pogodbenih kršitev s strani države v zvezi s

kasnitvijo plačil v očitke direktorici vladne službe, kot tudi tista,

ki kar na dveh mestih trdi, "da je registracija podjetja B.. na

naslovu stanovanja F.B. v nasprotju z zakonskimi predpisi" in tista,

ki pod fotografijo trdi, da to podjetje "proti pravilom deluje kar v

stanovanju". Ker gre za zakonito ustanovljeno podjetje in je kot

takšno registirano in vpisano v sodni register ter ima tudi vsa

potrebna dovoljenja za delovanja, je tudi ta laž napisana z očitnim

namenom škodovati njegovemu poslovanju na trgu. Sicer pa je zaslužek

v bruto znesku 48 MIO SIT (če bi bil res takšen, saj vključuje tudi

DDV, ki je šel v državni proračun) za vrhunsko delo in avtorske

pravice za obdobje dobrih 5 let bistveno nižji kot za plačilo teh

storitev določa tarifa Gospodarske zbornice Slovenije.

Zadnji članek Vide K. seveda ni edini z lažno vsebino in namenom

obrekovanja ter povzročanja škode, takšni so praviloma vsi njeni

zapisi.

M. in F.B."

III. Tožnika sta nerazdelno dolžna tožencu v 15 dneh povrniti

80.520,00 SIT njegovih stroškov postopka na prvi stopnji, pod

izvršbo.

2. Pritožba tožnikov se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v II.

točki izreka potrdi.

3. Tožnika sta nerazdelno dolžna tožencu v 15 dneh povrniti 91.235,00

SIT njegovih stroškov pritožbenega postopka, pod izvršbo.

[JEDRO]

Objava faksimilov dokumenta, s katerimi tožnika dokazujeta resničnost

svojih trditev v besedilu popravka, ponovna objava iste naslovnice z

zahtevanim naslovom in podnapisom ter objava oglasov o izdaji

časopisa, ki bo vsebovala popravke, v drugih sredstvih javnega

obveščanja, presega namen zakonodajalca, kot je opredeljen v 26.

členu ZMed, zato tožnika do objave takega popravka nista upravičena.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo zahtevku

tožnikov. Tožencu je naložilo, da mora v časopisu D.. objaviti njun

prispevek z naslovom "Demokracija se je zlagala" z zahtevano vsebino

(I. točka izreka sodbe). Zavrnilo pa je njun zahtevek v preostalem

delu (II. točka izreka sodbe), namreč, da je toženec dolžan na

naslovni strani časopisa ponovno objaviti isto fotografijo prvega

tožnika in na enak način kot dne 6.10... objaviti zahtevani zapis in

podnaslov, nadalje, to temo na lastne stroške objaviti v oglasih na

dan izida časopisa v vseh sredstvih javnega obveščanja, kjer so bili

objavljeni oglasi za izdajo z dne 6.10...; zavrnilo pa je tudi

zahtevek tožnikov, naj bodo ob članku objavljeni faksimili izpiska iz

sodnega registra za podjetje B.., dovoljenje za opravljanje

dejavnosti v stanovanju in interni izpisek spletne strani Ministrstva

za javno upravo, Uradniškega sveta, vse z zahtevanim komentarjem.

Nazadnje je tožencu naložilo, da mora tožnikoma povrniti 2.232,00 SIT

njunih pravdnih stroškov z zamudnimi obrestmi od sodbe dalje (III.

točka izreka sodbe).

Proti navedeni sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki. Tožnika

uveljavljata vse zakonske pritožbene razloge, toženec pa se sklicuje

na napačno uporabo materialnega prava in bistveno kršitev določb

pravdnega postopka. Tožnika predlagata, naj pritožbeno sodišče

izpodbijano sodbo spremeni tako, da njunemu zahtevku v celoti ugodi.

Toženec pa predlaga, naj pritožbeno sodišče zavrne še preostali del

tožbenega zahtevka, podrejeno pa, naj izpodbijano sodbo razveljavi in

zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnika navajata, da bi moralo sodišče prve stopnje pri odločanju

upoštevati tudi strukturo bralcev. K obveščanju bralcev namreč še

najbolj prispeva naslovna stran časopisa. Veliko bralcev časopisa

D.. kaj več od naslovne strani sploh ne prebere, naslovnico pa vidijo

razstavljeno na prodajnih kisokih tudi bralci drugih časopisov. Iz

sodbe ni razvidno, kako je bilo zadoščeno interesu tistih bralcev, ki

časopisa z dne 6.10... niso imeli v rokah. Ti so ostali zgolj

enostransko informirani, obenem pa z izpodbijano sodbo ni bilo

zadoščeno zakonitim in ustavnim pravicam tožnikov. Ni jasno, zakaj je

sodišče zavrnilo zahtevo za objavo faksimilov dokumentov, ki

vsebujejo dejstva in okoliščine, s katerimi tožnika izpodbijata

trditve iz objavljenega obvestila. Takšna odločitev ni logična, saj

bi bilo besedilo popravka, če bi tožnika vanj vključila vsebino teh

dokumentov, še vedno krajše od objavljene informacije. Nenavsezadnje

je D... te dokumente, ki jih sicer ni objavila, v isti in naslednji

številki komentirala. Ker so bile ob spornem članku kot njegov

sestavni del objavljene fotografije s posameznimi pripisi, imata

tožnika pravico terjati objavo zahtevanih dokumentov z njunimi

komentarji. Ti dokumenti so namreč nosilci dejstev in okoliščin, s

katerimi tožnika izpodbijata vsebino objavljenega obvestila. Napačno

je stališče sodišča prve stopnje, da 1. in 2. točka tožbenega

zahtevka nista informaciji. Funkcija naslovnice je prav ta, da

pritegne bralca in pri njem zbudi interes, da poišče članek, ki

vsebuje ustrezne informacije. Tožnika sta z zahtevano objavo

naslovnice in oglasov hotela doseči enako pozornost bralcev,

gledalcev in poslušalcev do objavljenega popravka. Tožnika se

pritožujeta tudi proti odločitvi o pravdnih stroških. Sodišče jima je

priznalo le tretjino njunih stroškov, čeprav sta s tožbo v bistvu

uspela, medtem ko toženčevi pravdni stroški niso bili odvisni od

tožbenega zahtevka, saj s svojim ugovorom ni uspel.

Toženec v svoji pritožbi poudarja, da je bil popravek objavljen v

neokrnjeni obliki, brez sprememb, dopolnitev ali krajšanja v 42.

številki D...z dne 20.10...v rubriki "Poštni predal 4315". Ta rubrika

zaseda stalno programsko mesto v časopisu in je namenjena prav objavi

popravkov in odgovorov. Sodi med najbolj brane rubrike v D.. Običajna

praksa je, da popravek nosi isti naslov, kot ga je imel prvotni

članek, saj tako bralci vedo, na kateri članek se popravek nanaša.

Gre torej za enakovredno mesto, ki ga za objavo zahteva zakon. V

zvezi s tem se toženec sklicuje na stališče Vrhovnega sodšča RS v

sodbi opr. št. II Ips 551/95. Nanj se je skliceval že v odgovoru na

tožbo, vendar se sodišče do tega njegovega ugovora sploh ni

opredelilo.

Toženčeva pritožba je utemeljena, pritožba tožnikov pa ne.

Pravdni stranki v svojih pritožbah nista določno navedli postopkovnih

kršitev, ki naj bi jih zagrešilo sodišče prve stopnje. Pritožbeni

preizkus je pokazal, da uradoma upoštevnih kršitev v postopku na prvi

stopnji ni bilo. Izpodbijana sodba ima jasne in zadostne razloge, da

jo je mogoče preizkusiti. Čeprav se sodišče ni izjavilo o stališču

revizijskega sodišča, na katerega se je skliceval toženec, ne gre za

postopkovno kršitev, ki bi lahko vplivala na pravilnost in zakonitost

sodbe. Sodna praksa namreč ni formalni pravni vir in sodišče prve

stopnje na navedeno revizijsko stališče pri odločanju ni bilo vezano.

Sicer pa je iz obrazložitve izpodbijane sodbe razvidno, da se je

sodišče prve stopnje izreklo o vprašanju, ali objava popravka med

pismi bralcev pomeni objavo na enakem ali enakovrednem mestu

programskega prostora, ki ga za tako objavo predpisuje 27. člen

Zakona o medijih (ZMed; Uradni list RS, št. 35/01 in 123/04). Toženec

torej ni ostal brez odgovora na ta svoj ugovor, zato njegova pravica

do obravnavanja v postopku ni bila kršena. Potemtakem ni nobenega

razloga za predlagano razveljavitev izpodbijane sodbe.

Tožnika v pritožbi nista določno pojasnila, katerih dejstev sodišče

prve stopnje ni ugotovilo ali jih je napačno ugotovilo. Sodišče druge

stopnje na posplošene pritožbene očitke ni dolžno odgovarjati.

Ocenjuje pa, da so bila v postopku na prvi stopnji sicer pravilno

ugotovljena vsa odločilna dejstva, le materialno pravo je bilo

(delno) napačno uporabljeno.

Toženec utemeljeno nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da

rubrika "Gospodarstvo", v kateri je bil objavljen sporni članek, in

rubrika "Poštni predal 4315", v kateri je bil objavljen popravek,

nista enakovredni. Sodišče prve stopnje je namreč pri tem upoštevalo

zgolj mesto, ki ga rubriki zasedata v časopisu D.., saj se prva

rubrika pojavlja v prvem, druga pa v zadnjem delu časopisa. Takšna

presoja pa po oceni pritožbenega sodišča ne zadošča. Razumljivo je,

da imata obe rubriki glede na svojo vsebino različen pomen, vendar ni

mogoče spregledati dejstva, da rubrika "Poštni predal 4315" ni

namenjena le objavi pisem bralcev, ampak tudi objavi popravkov in

odgovorov oseb, katerih pravice ali interesi so bili prizadeti z

objavami v časopisu. Toženčevi trditvi, da ima navedena rubrika tak

namen, nadalje, da zaseda stalno programsko mesto v časopisu in da

sodi med njegove najbolj brane rubrike, tožnika nista niti oporekala.

Ob pravilni uporabi materialnega prava je zato mogoče zaključiti, da

je toženec z objavo popravka v navedeni rubriki dne 20.10... izpolnil

svojo zakonsko obveznost, ker je bil popravek objavljen na

enakovrednem mestu programskega prostora. Tožnika torej nista

upravičena do ponovne objave popravka, zato bi moralo sodišče prve

stopnje njun tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrniti.

Dejstvo, da popravek ni nosil naslova, kot sta ga zahtevala tožnika

("Demokracija se je zlagala"), ni odločilno. Ker je takšen naslov

brez dvoma žaljiv, ga odgovorni urednik glede na določilo 4. alinee

31. člena ZMed v nobenem primeru ne bi bil dolžan objaviti.

Nasprotno, iz tega razloga bi lahko celo zavrnil objavo celotnega

besedila, ki ga je vseboval zahtevani popravek. Tožnika imata sicer

prav, da je pri presoji enakovrednosti mesta programskega prostora

treba upoštevati poleg števila bralcev tudi njihovo strukturo. Če

njuna pritožbena trditev, da veliko bralcev časopisa D... prebere le

naslovno stran, ustreza resnici, pa bi to pomenilo, da tožnika sploh

ne bi bila upravičena do objave zahtevanega besedila v časopisu,

ampak le do ustreznega popravka na naslovni strani. Odveč je tudi

pomislek tožnikov glede tistih bralcev, ki časopisa z dne 6.10...

niso nikdar imeli v rokah. Pravice in interesi tožnikov namreč zaradi

tistih bralcev, ki spornega članka niso prebrali, niso mogli biti

prizadeti. Zagotavljanju javnega interesa po objektivni, vsestranski

in pravočasni informiranosti je namenjena pravica do odgovora, ki jo

predpisuje 42. člen ZMed. Tožnika v obravnavanem primeru pa nista

zahtevala odgovora na objavljeno informacijo, ampak objavo popravka,

pri katerem gre za uveljavljanje zasebnopravnih in ne javnopravnih

interesov.

Po 4. odst. 26. člena ZMed je s pravico do popravka omogočeno

popravljanje zatrjevanih napačnih ali neresničnih navedb v

objavljenem obvestilu, kot tudi navajanje dejstev in okoliščin, s

katerimi prizadeti izpodbija ali z namenom izpodbijanja bistveno

dopolnjuje navedbe v objavljenem besedilu. Prizadeti lahko torej samo

v tem zakonskem okviru doseže svoje zadoščenje zaradi objave

obvestila, s katerim sta bila prizadeta njegova pravica ali interes.

Tožnika lahko zato izven tega okvira, če menita, da je sporni članek

prizadel njuno ustavno pravico do osebnega dostojanstva, terjata

svoje zadoščenje z drugimi pravnimi sredstvi, tistimi, ki jih

predpisuje Obligacijski zakonik (Ur. list RS, št. 83/01).

Sodišče prve stopnje je ravnalo prav, ko je zavrnilo zahtevo tožnikov

za objavo faksimilov dokumentov ob besedilu popravka. Pravica do

objave popravka namreč ni namenjena dokazovanju resničnosti ali

neresničnosti dejstev, ampak pomeni zgolj pravico do navajanja

dejstev in okoliščin, s katerimi prizadeti izpodbija ali bistveno

dopolnjuje navedbe v objavljenem besedilu. Ob tem ni pomembno, da je

tudi sporni članek vseboval fotografije. Tožnika namreč nista niti

določno trdila, da so te fotografije ponaredki, oziroma, da

izkrivljeno prikazujejo dejansko stanje in s tem kršijo njune pravice

ali interese. Enako velja za sporno naslovnico. Res je sicer, da

imajo tudi fotografije in druge slikovne vsebine lahko funkcijo

obvestila ali informacije, lahko pa so zgolj ilustracija objavljenega

besedila. Stališče sodišča prve stopnje, da v obravnavanem primeru ne

gre za informacijo, je po oceni pritožbenega sodišča pravilno.

Navsezadnje temu posredno pritrjujeta tudi sama tožnika v pritožbi,

ko navajata, da je bila funkcija naslovnice pritegniti bralca in pri

njem vzbuditi interes, da poišče članek, ki vsebuje ustrezne

informacije. Trditev tožnikov, da je toženec v isti številki

D.., v kateri je bil objavljen sporni popravek, komentiral dokumente,

ki bi jih po njuni zahtevi moral objaviti poleg besedila popravka, pa

predstavlja nedopustno pritožbeno novoto, ki je sodišče druge stopnje

po 1. odst. 337. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. list RS,

št. 26/99, 96/02, 2/04, 69/05 in 90/05) pri odločanju ne sme

upoštevati.

Sodišče prve stopnje pa je pravilno zavrnilo tudi objavo zahtevanih

oglasov v drugih sredstvih javnega obveščanja. Ne le, da takšna

zahteva presega namen zakonodajalca, kot izhaja iz 26. člena ZMed in

splošnih načel tega zakona, ampak tudi toženčeva pasivna legitimacija

za ta zahtevek ni podana. Tožnika bi morala terjati objavo ustreznega

popravka od tistih sredstev javnega obveščanja oziroma njihovih

odgovornih urednikov, ki so objavili sporne oglase. Dejstvo, da je

šlo za plačane oglase, namreč ne pomeni, da tudi za njihovo objavo

odgovarja toženec.

Po 27. členu ZMed mora odgovorni urednik objaviti popravek brez

sprememb in dopolnitev. To pravilo velja tudi za sodišče pri

odločanju o tožbenem zahtevku za objavo popravka. Sodišče zato ne sme

posegati v vsebino popravka, tako da ugodi le delu tožbenega

zahtevka, saj bi to dejansko pomenilo odločanje mimo postavljenega

zahtevka. Tožnika sta v obravnavanem primeru svoj zahtevek za objavo

popravka (pred tožbo in v tožbi) oblikovala tako, da sta v popravek

vključila ne le objavo svojega besedila popravka, ampak tudi objavo

faksimilov zahtevanih dokumentov, ponovno objavo naslovnice z

zahtevanim napisom in podnaslovom ter objavo oglasov o izdaji

časopisa, ki bo vsebovala popravek, v drugih sredstvih javnega

obveščanja. Ker tožnika po navedenem ne bi bila upravičena zahtevati

objave faksimilov dokumentov, naslovnice in oglasov, bi moralo

sodišče prve stopnje že iz tega razloga tožbeni zahtevek v celoti

zavrniti. Sodišče druge stopnje je zato ob pravilni uporabi

materialnega prava toženčevi pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo na

podlagi 4. točke 358. člena ZPP spremenilo tako, da je tožbeni

zahtevek zavrnilo še v preostalem delu, medtem ko je pritožbo

tožnikov proti zavrnilnemu delu izpodbijane sodbe na podlagi 353.

člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo v tem delu potrdilo.

V skladu z 2. odst. 165. člena ZPP je bilo treba ponovno odločiti še

o stroških postopka. Ker sta tožnika s tožbo propadla, morata tožencu

po 1. odst. 154. člena ZPP povrniti vse njegove potrebne pravdne

stroške. Te je sodišče odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo (Ur.

list RS, št. 67/03) in Zakonom o sodnih taksah s taksno tarifo (Ur.

list SRS, št. 1/90 in Ur. list RS, št. 48/90 do 73/03). Stroški

postopka na prvi stopnji obsegajo stroške za sestavo odgovora na

tožbo, stroške za zastopanje na glavni obravnavi, administrativne

stroške in 20% DDV. Skupaj znašajo 80.520,00 SIT. Stroški

pritožbenega postopka pa obsegajo stroške za sestavo pritožbe in

poročila stranki, sodno takso za pritožbo, administrativne stroške in

20% DDV. Skupaj znašajo 91.235,00 SIT. Toženec pa ni upravičen do

priglašenih stroškov za posvet s pooblaščencem, ker so ti že zajeti v

stroških za sestavo pritožbe.