Plaintiff partially wins ownership claim via 20-year possession; court rejects need to prove possession legality.

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni

tako, da se glasi:

"1. Ugotovi se, da je tožnik ..., do 4/88 solastnik nepremičnin,

vpisanih pri vl.št. 99 k.o. S.., kjer je v zemljiški knjigi Okrajnega

sodišča v R.. vpisan kot zemljiškoknjižni lastnik F.H., S.. trg 7,

L...

2. Toženec je dolžan v 15 dneh povrniti tožniku 138.800,00 SIT

njegovih stroškov postopka na prvi stopnji z zakonskimi zamudnimi

obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do

plačila, pod izvršbo.".

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem

izpodbijanem delu (glede zavrnitve zahtevka, da je toženec dolžan v

15 dneh izstaviti tožniku z.k. listino, na podlagi katere se bo pri

nepremičnini vl.št. 99 k.o. S.., pri deležu do 4/88, kjer je vpisan

F. H., vknjižil kot solastnik, ker bo sicer sodba, izdana v tej

zadevi, nadomeščala tako listino) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Toženec je dolžan v 15 dneh povrniti tožniku 59.600,00 SIT

njegovih stroškov pritožbenega postopka, pod izvršbo.

[JEDRO]

Pošteni posestnik, ki se v sporu s prejšnjim lastnikom sklicuje na

20-letno nepretrgano posest, ni dolžan dokazati, da je njegova posest

zakonita.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni

zahtevek. Ugotovilo je, da tožnikovi pravni predniki sporne

nepremičnine niso posedovali dovolj dolgo, da bi pridobili

lastninsko pravico s priposestvovanjem. Obenem je tožniku naložilo,

da mora tožencu povrniti 67.320,00 SIT njegovih pravdnih stroškov z

obrestmi od sodbe dalje.

Tožnik se je proti navedeni sodbi pravočasno pritožil. V pritožbi se

sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga, naj pritožbeno

sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi,

oziroma, naj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v

ponovno sojenje. Navaja, da članstvo v ponovno vzpostavljeni agrarni

skupnosti v tem primeru ni pogoj za pridobitev vrnjenega premoženja v

naravi. Lastninska pravica njegove pravne prednice I.Z. na sporni

nepremičnini le pomotoma ni bila vpisana v zemljiško knjigo. Sicer pa

je bila njena posest zakonita, pristna in dobroverna. Poleg tega je

od nastopa posesti do podržavljenja preteklo dovolj časa,

predpisanega za priposestvovanje. Posebej opozarja na načelno mnenje

ZVS z dne 4.4.1960, po katerem je znašala najdaljša priposestvovalna

doba za nepremičnine 20 let in ne 30 let, kot je upoštevalo sodišče

prve stopnje. Kupna pogodba z dne 22.8.1927, s katero je I.Z. od J.P.

kupila med drugim vse s pogorelo hišo združene srenjske pravice, je

bila v tedanjih razmerah pravni naslov, povsem ustrezen za pridobitev

lastninske pravice pri spornem deležu nepremičnin. Njena posest je

bila zato tudi zakonita.

J. P. po prodaji hiše ni več posedoval spornega deleža, prav tako ne

njegovi pravni nasledniki. Sploh pa pri sklicevanju na najdaljšo

priposestvovalno dobo zakonitosti posesti niti ni treba dokazovati.

Toženec na pritožbo ni odgovoril.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku ugotovilo vsa odločilna

dejstva in jih tudi pravilno ocenilo. Izpodbijano sodbo pa je nato

oprlo na napačno razlago prejšnjih pravnih pravil, ki so se

uporabljala za pridobitev lastninske pravice na nepremičninah s

priposestvovanjem v času, preden je to vprašanje na novo uredil Zakon

o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur.list SFRJ, št. 6/80,

20/80 in 36/90). Do leta 1980 so sodišča odločala o priposestvovanju

ob smiselni uporabi predvojnega Občega državljanskega zakonika (ODZ).

Ta je res predpisoval, da je za priposestvovanje potrebna zakonita,

pristna in dobroverna posest (par. 1460) in da priposestvovalna doba

za nepremičnine traja 30 let (par. 1468). Sodišče prve stopnje pa je

pri razlagi naštetih pravnih pravil spregledalo, da je Zakon o

razveljavljenju pravnih predpisov, izdanih pred 6.4.1941 in med

sovražnikovo okupacijo (Ur.list FLRJ, št. 86/46) uporabo teh pravnih

pravil izrecno omejil samo na tiste primere, ko to ni v nasprotju z

načeli ustavnega reda nove države. Prav zaradi spremenjenih družbenih

razmer je Zvezno vrhovno sodišče v načelnem mnenju z dne 4.4.1960

(Poročilo Vrhovnega sodišča SR Slovenije, št. I/1960) najdaljšo

priposestvovalno dobo za pridobitev lastninske pravice na

nepremičninah skrajšalo na 20 let, upoštevaje veljavni pravni red in

načelo pravne varnosti. Po istem načelnem mnenju pošteni posestnik,

ki se v sporu s prejšnjim lastnikom sklicuje na 20-letno nepretrgano

posest, ni dolžan dokazati, da je njegova posest zakonita.

Pritožnik torej sodišču prve stopnje utemeljeno očita zmotno uporabo

materialnega prava. Ob ugotovljenih dejstvih namreč tožbenega

zahtevka ne bi smelo zavrniti. Sodišče prve stopnje se je, kot

izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, na podlagi izvedenih

dokazov prepričalo, da so tožnik in njegovi predniki dejansko

izvrševali posest na sporni nepremičnini. Nadalje je ugotovilo, da

tožnikovi pravni predniki niso vedeli, da sporni delež nepremičnin v

resnici ni njihov, ker po kupni pogodbi z dne 22.8.1927 ni prišlo do

ustrezne vknjižbe v zvezi s spornimi srenjskimi pravicami. Pravilen

je torej zaključek sodišča prve stopnje o dobrovernosti in

pristnostni posesti. Ob neizpodbiti trditvi, da je I.Z. kot kupovalka

nastopila posest spornega dela nepremičnin že v letu 1927 in da so

tudi njeni pravni nasledniki posest izvrševali nepretrgoma vse do

podržavljenja nepremičnine v letu 1948, v enakem obsegu kot prejšnji

lastnik J.P., se izkaže, da je takšna posest nepremičnine trajala več

kot 20 let, torej dovolj dolgo, da je bila s priposestvovanjem

pridobljena lastninska pravica na nepremičnini. Vprašanje zakonitosti

posesti po navedenem ni pomembno. Čeprav iz kupne pogodbe z dne

22.8.1927 res ni povsem jasno razvidno, na katero nepremičnino se

nanašajo kupljene srenjske pravice, pa to ne predstavlja ovire za

pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem. Bistveno je, da je

bila posest tožnikovih pravnih prednikov pristna, dobroverna in da je

trajala več kot 20 let, preden je prišlo do podržavljenja sporne

nepremičnine. Ta je bila po denacionalizaciji vrnjena prejšnjemu

lastniku, zato je v tej pravdi pasivno legitimiran toženec kot njegov

pravni naslednik. Ker tožnik po navedenem upravičeno terja

ugotovitev, da je solastnik 4/88 sporne nepremičnine, je pritožbeno

sodišče njegovi pritožbi ugodilo in ob pravilni uporabi materialnega

prava izpodbijano sodbo na podlagi 4. točke 358. člena Zakona o

pravdnem postopku (ZPP; Ur. list RS, št. 26/99, 96/02, 2/04, 69/05 in

90/05) spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku v tem delu ugodilo.

Ni pa utemeljen tisti del tožbenega zahtevka, kjer tožnik od toženca

terja izstavitev zemljiškoknjižne listine za vpis njegove

solastninske pravice. Ker je to pridobil s prisosestvovanjem, torej

izvirno, za njeno vknjižbo ni potrebno toženčevo zemljiškoknjižno

dovolilo, pač pa bo tožnik lahko dosegel vpis v zemljiško knjigo brez

toženčevega sodelovanja v skladu s 3. točko 1. odst. 40. člena Zakona

o zemljiški knjigi (Ur.list RS, št. 58/03) na podlagi te sodbe, s

katero je sodišče odločilo o obstoju njegove pravice. Ugotovitvena

sodba namreč učinkuje takoj, ko postane pravnomočna. To pomeni, da

tožnikov zahtevek v tem delu nima pravne podlage; enako velja za

njegovo pritožbo. Sodišče druge stopnje je zato v tem delu potrdilo

sodbo sodišča prve stopnje, ki je tožnikov dajatveni zahtevek že

zavrnilo, čeprav iz drugih razlogov.

V skladu z 2. odst. 165. člena ZPP je bilo treba ponovno odločiti še

o stroških postopka. Ker je tožnik s tožbo pretežno uspel, zaradi

delne zavrnitve tožbenega zahtevka pa posebni stroški niso nastali,

mu mora toženec na podlagi 3. odst. 154. člena ZPP v zvezi s 155.

členom istega zakona povrniti vse njegove potrebne pravdne stroške.

To velja tako za stroške prvostopenjskega kot pritožbenega postopka.

Prvi znašajo 138.800,00 SIT, drugi pa 59.600,00 SIT. Sodišče jih je

odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo (Ur.list RS, št. 7/95, 49/00 in

67/03) in Zakonom o sodnih taksah s taksno tarifo (Ur. list SRS, št.

1/90 in Ur.list RS 48/90 do 73/03), njihova podrobnejša specifikacija

pa je razvidna iz stroškovnikov. V skladu z 1. odst. 378. člena

Obligacijskega zakonika (Ur.list RS, št. 83/01) dolguje toženec tudi

zakonske zamudne obresti od stroškov postopka na prvi stopnji, medtem

ko tožnik plačila zamudnih obresti od pritožbenih stroškov ni

uveljavljal. Zamudne obresti pa v skladu z 299. členom istega zakona

tečejo šele od prvega dne po poteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka.