Appeal dismissed; bank liable for deposit funds; succession laws of former Yugoslavia do not apply to individual claims.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Za izplačilo deviznih hranilnih vlog, nastalih v Sarajevu v času SFRJ

pri X d.d., je odgovorna X d.d. in niso predmet sukcesije po razpadli

SFRJ.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki,

da je dolžna plačati tožeči stranki s hranilne knjižice št.

740-72710-71502/88 in s hranilne knjižice št. 740-72710-71501/56

znesek 7.892,05 EUR, z zamudnimi obrestmi od zneska 15.435,51 DEM za

čas od 16.9.1993 do 31.12.2001 po obrestni meri, kot se v kraju

izpolnitve obrestujejo hranilne vloge na vpogled v DEM, in od zneska

7.892,05 EUR za čas od 1.1.2002 do plačila po obrestni meri, kot se v

kraju izpolnitve obrestujejo hranilne vloge na vpogled v EUR, ter ji

povrniti pravdne stroške v znesku 77.700,00 SIT. Višji tožbeni

zahtevek tožeče stranke je kot neutemeljenega zavrnilo.

Zoper obsodilni del sodbe se je v roku pritožila tožena stranka iz

vseh pritožbenih razlogov, ki predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo

razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Navaja, da kot doslej, ugovarja pasivno legitimacijo. Pritožbi

prilaga dokaz pogodbe med NB BiH in takratno X Temeljno banko

Sarajevo, katera izkazuje, da je morala X TB Sarajevo deponirati

svoje od varčevalcev položene devize preko Narodne banke BiH. S tem

so postale devize dejansko last BiH in so zato tudi prešle v

jugoslovansko sukcesijo, ker nikoli niso bile vrnjene. V povezavi z

2. odstavkom 9. člena Zakona o določanju in načinu plačila notranjih

obveznosti Federacije BiH izhaja, da je vprašanje deviz X potrebno

rešiti v skladu z mednarodno pogodbo med državami nelastnicami, torej

sporazumom o vprašanjih nasledstva. Republika Slovenija se je

obvezala, da bo vprašanje jamstva SFRJ za stare devize skupaj z

naslednicami uredila način vračila starega deviznega varčevanja.

Razpad SFRJ je bil za toženo stranko dejanje, na katerega ni mogla

vplivati in bi zato moralo sodišče prekiniti postopek, dokler se ne

razreši vprašanje pravnega nasledstva ali pa bi moralo tožbeni

zahtevek zavrniti. Vlada Federacije BiH je dne 19.6.1993 izvedla

enostransko spremembo statusa X glavna podružnica Sarajevo v X d.d.

Sarajevo, v dokaz česar sta pritožbi priložena dva prevoda bosanskega

zakona in sklep, ki je bil izdan za to izvedbo. S tem sklepom je bila

tožena stranka dejansko razlaščena, saj je dobila njena podružnica

pravno subjektiviteto, na katero tožena stranka ni imela vpliva in

tudi ne na njeno upravljanje in razpolaganje s premoženjem. Vsa

sredstva, pravice in obveznosti so prešle na novo ustanovljeno banko

X d.d. Sarajevo. Ta sklep je potrdila tudi Narodna banka BiH. X d.d.

Sarajevo je danes še vedno banka, ki posluje v BiH v okviru pravnega

reda BiH in tožnica lahko od nje zahteva izplačilo devizne vloge.

Pritožbi je priloženo tudi stališče NB BiH z dne 24.6.1993 in izpisek

iz Kantonalnega sodišča v Sarajevu za X d.d. Sarajevo z dne

18.3.2003. Sodišče prve stopnje je kršilo določilo 2. odstavka 113.

člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) glede vabljenja na naroke, ki

določa, da mora sodišče na narok pravočasno povabiti stranke in druge

osebe, za katere misli, da je potrebna njihova navzočnost. V

izpodbijani sodbi je zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje.

Kopije hranilnih knjižic, ki jih je tožena stranka predložila pred

več kot desetimi leti, ne morejo biti osnova za pravilno in popolno

ugotavljanje dejanskega stanja. Ni navedb, s čim je ugotovljeno, da

je tožena stranka dejansko pasivno legitimirana za izplačilo

obveznosti po tožbi. Toženka nikdar ni dobila fotokopije hranilnih

vlog, kaj šele, da bi lahko vpogledala v originalno hranilno vlogo,

kot bi jo po določilih ZPP morala predložiti tožeča stranka. Tožeča

stranka s ničemer ne dokaže, da bi tožena stranka že pred tožbo

prejela kopije hranilnih vlog, v posledici česar teh dokazov ni

predložila tožbi za toženo stranko. Tožnica ni predložila o tem, da

je bila v pravnem poslu s toženo stranko, prav nobenega dokumenta, to

je pogodbe, pristopnice o odprtju hranilne vloge, same hranilne

knjižice. Ne drži zaključek, da naj bi bila s toženo stranko

sklenjena hranilna vloga na vpogled, čemur tožena stranka naj ne bi

izrecno nasprotovala. Pod III. točko je tožena stranka navedla, da ni

pasivno legitimirana, ker naj bi šlo v primeru tožnice za varčevalko

X, Osnovne banke Sarajevo. Iz tega sledi, da tožnica ni mogla biti v

nikakršnem poslovnem razmerju s toženo stranko. Ni ugotovljeno stanje

hranilnih vlog tožnice od 4.2.1992 dalje, niti ni izkazano in

ugotovljeno pravno nasledstvo za X, Osnovno banko Sarajevo. Na osnovi

že navedene statusne spremembe je bila izvršena primopredaja vseh

podatkov in dokumentacije o deviznih računih X Glavne podružnice

Sarajevo. Pritožbi je priložen zapisnik o prevzemu podatkov. Dne

13.2.1998 je predstavnik X Sarajevo d.d. kot nove pravne osebe

prevzel računalniške podatke za vse devizne varčevalce bivše X Glavna

podružnica Sarajevo. Sodišče prve stopnje v zvezi z zmotno uporabo

materialnega prava ni upoštevalo predpisov, ki so določali način in

vrsto poplačila iz naslova premoženja bivše države in za premoženje,

za katerega je jamčila bivša država. Zakon o preoblikovanju sklada RS

za sukcesijo in ustanovitvijo javne agencije RS za nasledstvo

(ZPSSJAN) je bil sprejet na podlagi Zakona o ratifikacije Dunajskega

sporazuma o vprašanjih nasledstva SFRJ in je določil, da so za čas do

izpolnitve obveznosti, izhajajočih iz Dunajskega sporazuma o

vprašanjih nasledstva, na RS prenesena vsa sredstva ter terjatve in

obveznosti prejšnjega sklada za sukcecijo, ki jih je le-ta prevzel od

RS in njenih institucij ter pravnih in fizičnih oseb z območja RS,

kar obsega tudi terjatve potencialnih deviznih varčevalcev tožene

stranke iz naslova njihovih deviznih hranilnih vlog. Ker pa je

vprašanje izpolnitve obveznosti po Dunajskem sporazumu stvar dogovora

med pravnimi naslednicami bivše SFRJ, so za zahteve, ki jih tožeča

stranka uveljavlja v tej pravdi, pasivno legitimirane vse države

naslednice bivše SFRJ. Kljub ratifikaciji Dunajskega sporazuma o

vprašanjih nasledstva SFRJ in sprejetju ZPSSJAN niso izpolnjeni

pogoji za nadaljevanje tega pravdnega postopka zoper toženo stranko.

Vprašanje starih deviznih hranilnih vlog pri poslovnih bankah na

območju SFRJ z Dunajskim sporazumom, ki so ga sklenile države

naslednice SFRJ, sploh ni bilo urejeno. Po prilogi C 7. člena

Dunajskega sporazuma se o prevzemu jamstev za devizne hranilne vloge

v poslovni banki začnejo pogajanja pod pokroviteljstvom Banke za

mednarodne poravnave v Baslu. Zadevna pogajanja so se začela leta

2001, vendar so trenutno na mrtvi točki zaradi obstrukcije Republike

Hrvaške. Po bivšem zveznem Zakonu o deviznem poslovanju (ZDP) in

Odloku o načinu in pogojih za deponiranje in vračanje deviz občanov

iz depozita pri Narodni banki Jugoslavije je morala vsaka poslovna

banka v SFRJ deponirati devizna sredstva pri NBJ. Ob razpadu SFRJ

banke deviz niso dobile, čeprav je za devizne hranilne vloge jamčila

federacija.

Pritožba ni utemeljena.

Skladno določbi 1. odstavka 337. člena ZPP sme pritožnik navajati

nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez

svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti v postopku pred

sodiščem prve stopnje. V kolikor pritožba na novo navaja dejstva in

predloži dokaze, so ta navajanja in dokazi v celoti neupoštevna

pritožbena novota, saj tožena stranka ni izkazala, niti izkazovala,

da teh dejstev in dokazov ne bi mogla navajati že v postopku na prvi

stopnji. Zato se bo pritožbeno sodišče v nadaljevanju opredeljevalo

le o tistih pravnorelevantnih pritožbenih navedbah, ki jih ni šteti

kot pritožbeno novoto.

Pritožbena trditev o kršitvi 2. odstavka 113. člena ZPP je pavšalna,

saj ne pove, kdaj tožena stranka ne bi bila pravočasno vabljena na

narok za glavno obravnavo. Zato resničnosti te navedbe pritožbeno

sodišče ne more preizkusiti. Tudi sicer, ko je bila preverjena

pravilnost vabljenja strank na naroke za glavno obravnavo, ni bilo

ugotoviti kršitev, ki bi jih pri tem zagrešilo sodišče prve stopnje.

Prekinitev postopka je urejena v 17. poglavju ZPP, pri čemer so

pogoji za prekinitev določeni v 205. in 206. členu. Ta pravda ne

izpolnjuje nobenega od tam naštetih pogojev, da bi se lahko postopek

prekinil, niti ni izpolnjen pogoj iz 6. točke 1. odstavka 205. člena,

ko se postopek prekine, če drug zakon tako določa. Ni namreč zakona,

ki bi v primerih sukcesije ali odgovornosti za izplačilo deviznih

hranilnih vlog zapovedoval ali vsaj dovoljeval prekinitev postopka.

To je sicer predvideval Zakon o skladu RS za sukcesijo (ZSSuk), ki pa

je prenehal veljati z uveljavitvijo ZPSSJAN dne 6.8.2004.

Protispisna je pritožbena trditev o izostanku razlogov, ki bi

utemeljevali pasivno legitimacijo tožene stranke, ker so ti razlogi

podani, in to izčrpno in prepričljivo (glej 2. odstavek na 3. strani

izpodbijane sodbe). S katerimi dokazi se lahko določeno pravno

relevantno dejstvo dokazuje, ni predpisano. V 18. poglavju ZPP so

določeni le dokazi po vrsti, ki se lahko v pravdi kot taki pojavljajo

(ogled, listine, priče, izvedenci, zaslišanje strank). Volja strank

pa je, katere dokaze predlaga in predloži za ugotovitev določenega

dejstva (1. odstavek 7. člena ZPP), in sodišče samo odloči po svojem

prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza

posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega

postopka, katera dejstva se štejejo za dokazana (8. člen ZPP). Torej

ni razloga, zakaj se kot verodostojni dokaz ne bi upoštevalo pred več

kot desetimi leti v spis vloženih fotokopij hranilnih knjižic. V

kolikor tožena stranka smatra, da določeni dokazi ne morejo služiti

temu namenu, ali da so potrebni drugi dokazi, ki bi svojstvo prvotnih

izpodbijali, bi morala skladno 1. odstavku 337. člena ZPP podati

navedbe in predloge v tej smeri, da bi to bilo upoštevno, že v

postopku na prvi stopnji in ne šele v pritožbi, razen seveda, če bi

pri tem izkazala, da tega ni bilo mogoče storiti že prej.

Iz navedenega sledi, da pritožbeno sodišče nima pomislekov v

pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja sodišča prve stopnje v

razlogih izpodbijane sodbe, ugotovljenega na podlagi upoštevnih

navedb pravdnih strank in za njihovo potrditev predloženih dokazov.

Ko odmislimo v pritožbi na novo podane navedbe in predložene dokaze,

kar vse je ob obravnavanju pritožbe neupoštevno, po sodišču prve

stopnje ugotovljenega dejanskega stanka ne izpodbija niti pritožba. V

kolikor ga, se vse to nanaša na neupoštevne pritožbene novote ali so

te pritožbene navedbe pavšalne in jih ni možno preizkusiti.

Kot izhaja iz prepričljive in pravilne obrazložitve sodišča prve

stopnje v izpodbijani sodbi, gre ob ugotovljenem dejanskem stanju

medsebojnega pravnega razmerja pravdnih strank za običajno

civilnopravno razmerje med fizično (tožečo stranko) in pravno osebo

(toženo stranko), pri čemer je pravdo šteti za spor z mednarodnim

elementom. Pri tem je bilo tudi pravilno uporabljeno materialno

pravo, to so določbe 31. poglavja (Bančni denarni depoziti) ob

nastanku razmerja veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR).

Uporaba predpisov o sukcesiji, kar pravilno zaključi že sodišče prve

stopnje, v obravnavani pravdi ne pride v poštev. Sukcesija je namreč

nasledstvo novo nastalih samostojnih držav pravic in obveznosti

razpadle SFRJ. Ker RS z Ustavnim zakonom o dopolnitvah Ustavnega

zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in

neodvisnosti RS izrecno ni prevzela jamstva za izplačilo deviznih

hranilnih vlog tožene stranke (3. odstavek 22.b člena), ker tožeča

stranka kot fizična oseba zahteva izplačilo hranilne vloge od tožene

stranke, ki ne predstavlja obveznosti bivše SFRJ ali njenega organa,

in ker izplačilo takšnih deviznih vlog in jamstva zanj ni bilo

urejeno z Zakonom o ratifikaciji sporazuma o vprašanjih nasledstva

(MSVN), je bilo za odločitev o tožbenem zahtevku uporabiti splošne

določbe ZOR o bančnih denarnih depozitih, kar je sodišče prve

stopnje, kot je bilo že navedeno, pravilno storilo.

Pritožbeno sodišče je zato, ker ni ugotovilo niti kršitev, na katere

pazi v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti,

pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo z njo

izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.