Appeal dismissed; commission agent, not principal, is passively legitimized for warranty claims against third parties.

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča

prve stopnje.

Tožeča stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Komisionar stopa v razmerje s tretjim (kupcem avtomobila) v svojem

imenu in na račun komitenta (ki mu je avto zaupal v prodajo), zato je

pasivno legitimiran v pravdi glede jamčevanja za stvarne napake na

vozilu komisionar in ne komitent.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek

tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati znesek

401.541,70 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.10.1999 do

plačila. Hkrati je tožeči stranki naložilo, da je toženi dolžna

povrniti njene pravdne stroške v znesku 111.494,00 SIT z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od 15.10.2004 od plačila.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz razlogov zmotno in

nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in bistvene kršitve določb

pravdnega postopka. Navaja, da je sodišče nepopolno in zmotno

ugotovilo dejansko stanje, saj sta se tožeča in tožena stranka v vseh

bistvenih sestavinah pravnega posla sami dogovorili. V skladu s 15.

členom OZ je pogodba sklenjena v trenutku, ko se pogodbeni stranki

sporazumeta o njenih bistvenih sestavinah. Komisijska pogodba je bila

sklenjena samo zaradi izvedbe prepisa lastništva avtomobila. V skladu

z 2. odst. 50. člena OZ velja, da v primeru, ko navidezna pogodba

prikriva kakšno drugo pogodbo, velja ta druga, če so izpolnjeni

pogoji za njeno pravno veljavnost. Ker je več kot očitno, da gre v

tem primeru za navidezno pogodbo, velja torej prodajna pogodba,

sklenjena med tožečo in toženo stranko. Tožeča stranka je v roku osem

dni od ugotovitve napake obvestila prodajalca o skriti napaki na

vozilu. Tudi sicer je pogodbeno določilo o omejitvi in izključitvi

odgovornosti za napake nično, saj je bila napaka prodajalcu znana, pa

o njej ni obvestil kupca. Zato tudi ne moremo govoriti o izgubi

pravice do sodnega uveljavljanja jamčevalnega zahtevka, saj 465. člen

OZ določa, da v primerih, ko je bila prodajalcu napaka znana, kupec

ne izgubi pravice sklicevati se na kakšno napako niti tedaj, ko ni

izpolnil svoje obveznosti, da bi stvar nemudoma pregledal ali

obveznost, da bi v določenem roku obvestil prodajalca o napaki, niti

tedaj, ko se je napaka pokazala šele po šestih mesecih od izročitve

stvari. Glede na številne telefonske opomine v danem primeru ne

moremo govoriti o izgubi pravice do uveljavljanja zahtevka.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče ob obravnavanju pritožbe ugotavlja, da med pravdnima

strankama ni sporno, da sta prodajo (in nakup) osebnega vozila znamke

Renault tip R 19, 1.4, letnik 1993, izvedli preko komisionarja

podjetja M...d.o.o. iz K..., pri čemer je tožnik sam v spis predložil

pogodbo o komisijski prodaji z dne 24.9.1999, overjeno pri notarju

ter račun z istim datumom za sporno osebno vozilo, izdanim na kupca s

strani komisionarja. Komisijsko pogodbo je v tem obdobju urejal

Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ 29/78 z

dopolnitvami) v 771. členu kot pogodbo, s katero se komisionar

zavezuje, da bo za plačilo v svojem imenu na račun komitenta opravil

enega ali več poslov, ki mu jih je zaupal komitent. Prav to vsebino

pa ima tudi pogodba o komisijski prodaji med tožencem in podjetjem

M...d.o.o., s katero je toženec kot lastnik odstopil komisionarju za

nadaljnjo prodajo rabljeno osebno vozilo R 19 za določeno ceno, na

katero bo komisionar dodal še provizijo in davek, ta pa se je

obvezal, da bo v svojem imenu in za račun komitenta prodal sporno

vozilo. Res je sicer tožeča stranka v pripravljalni vlogi z dne

14.10.2004 navedla, da je pri komisionarju opravila zgolj prepis

osebnega vozila, za kar je predlagala svoje zaslišanje in uradne

poizvedbe. Vendar pa so te trditve v nasprotju z določbo prej opisane

pogodbe o komisijski prodaji, s katero je bilo komisionarju vozilo

odstopljeno v nadaljnjo prodajo. Pritožnik se sedaj v pritožbi

smiselno sklicuje na določilo o navidezni pogodbi (66. člen ZOR

oziroma v pritožbi citirani 50. člen OZ), ki nima učinka med

pogodbenima strankama, velja pa med njima druga pogodba, ki jo

navidezna pogodba prikriva, če so izpolnjeni pogoji za njeno pravno

veljavnost. Vendar pa gre pri navidezni pogodbi za zavestno

razhajanje med voljo in izjavo, ko stranki hočeta, da pogodba, katere

zunanji videz sta ustvarili, velja le v očeh drugih, ne pa tudi zanje

same. Pri tem se predvideva strinjanje strank o njeni navideznosti

(primerjaj M. Dolenc, Komentar OZ) in je pravno poslovna volja obeh

strank le zaigrana. V obravnavanem primeru pa je tožena stranka

sklenila komisijsko pogodbo s tretjo osebo, komisionarjem, ki pa ni

pravdna stranka tega postopka, pa tudi nobena od strank do sedaj ni

izpodbijala komisijske pogodbe in je torej veljavna. Ker komisionar

stopa v razmerje s tretjim (kupcem avtomobila) v svojem imenu in na

račun komitenta, je v pravnem razmerju s tožnikom samo komisionar in

ne toženec. Tako je tudi v obravnavani zadevi, ko je tožnik stopil v

pravno razmerje glede nakupa rabljenega osebnega vozila le s

podjetjem M...d.o.o. kot komisionarjem in ne s tožencem (primerjaj

račun, priloga A5). Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo,

da tožena stranka ni pasivno legitimirana v omenjenem sporu in je

tožniku kot prodajalec za stvarne napake odgovoren komisionar

(primerjaj tudi sodbo II Ips 620/2000).

Glede na takšen zaključek je odločitev sodišča prve stopnje o

zavrnitvi tožbenega zahtevka pravilna in se sodišče druge stopnje ni

več ukvarjalo z nadaljnjimi pritožbenimi trditvami, ki se nanašajo na

pravočasnost vložene tožbe in na to, ali je toženec vedel za napake

prodanega vozila.

Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da zatrjevani pritožbeni razlogi

v zvezi z obstojem pasivne legitimacije tožene stranke niso podani,

prav tako pa tudi ne razlogi, na katere mora sodišče ob preizkusu

paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo

potrdilo (353. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP, Prečiščeno

besedilo Ur. l. RS 36/04).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 165.

člena ZPP, ki v 1. odst. določa, da v primeru, ko sodišče zavrne

pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom

v zvezi z njim. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora v

skladu s 1. odst. 154. člena ZPP sama kriti stroške pritožbenega

postopka.