Appeal dismissed; EU law prohibits service of process security fees between EU citizens regardless of nationality.

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Upoštevajoč 12. člen Pogodbe, slovenska sodišča za državljane držav članic EU oziroma pravne osebe s sedežem v državi članice EU ne smejo več zahtevati plačila tožniške varščine, kadar ti tožijo državljane Slovenije oziroma državljane drugih držav članic EU oziroma pravne osebe s sedežem v Sloveniji ali v drugi državi članici EU.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo zahtevo drugo, tretje, četrto, sedmo, osmo in devetotoženca za položitev tožniške varščine.

Proti takšni odločitvi sta osmo in devetotoženec vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavljata pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navajata le, da so v obravnavani zadevi podane vse okoliščine za položitev tožniške varščine, zato naj pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje temelji svojo odločitev na določilih 90. in 1. odstavka 91. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (v nadaljevanju ZMZPP), ki določata, kdaj toženec ima oziroma nima pravice do varščine za pravdne stroške, kadar proti njemu tožbo vloži tuj državljan ali oseba brez državljanstva, ki nima stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji. Zavrnitev zahteve tožencev za plačilo varščine za pravdne stroške temelji na 17. členu Haaške konvencije o civilnem postopku (z dne 1. marec 1954), katere pogodbenici sta tako Republika Avstrija, katere državljan je tožnik, kot Republika Slovenija kot naslednica bivše SFRJ, in po katerem se državljanom ene od držav pogodbenic, ki imajo svoje stalno prebivališče ali bivališče v eni od teh držav in se pojavijo pred sodišči katere druge od držav pogodbenic kot tožniki, ne sme naložiti plačila varščine za pravdne stroške, zato ker so tujci ali zato ker v tej državi nimajo stalnega prebivališča ali bivališča.

Odločitev sodišča prve stopnje je sicer pravilna, vendar pa temelji na napačni materialnopravni podlagi. V obravnavani zadevi bi bila napačna materialnopravna podlaga tudi bileteralna pogodba med Republiko Avstrijo in Republiko Slovenijo kot naslednico bivše SFRJ o vzajemnem pravnem prometu, ki sicer v 2. členu določa, da tožniška varščina med državljani obeh pogodbenic ni dovoljena. Sodišče prve stopnje je namreč spregledalo, da sta tako Republika Avstrija, katere državljan je tožnik, kot tudi Republika Slovenija članici Evropske unije (EU).

Zanju zato poleg nacionalnega prava velja tudi pravo EU. Pravo EU je treba uporabiti po uradni dolžnosti in ima prednost pred nacionalnim pravom. V razmerju pravnih pravil EU in nacionalnega prava velja namreč načelo primarnosti prava EU. To načelo, ki utemeljuje hiearhijo pravnih pravil EU in nacionalnega prava, pomeni, da pravna pravila, sprejeta na ravni skupnosti, prevladajo nad pravili notranjega pravnega reda držav članic. V primeru, ko nacionalni predpis, ki ureja potek postopka, nalaga posameznim državljanom drugih držav članic oziroma pravnim osebam s pripadnostjo tem državam članicam, kadar nimajo stalnega prebivališča v državi članici, v kateri tožijo, plačilo varščine za pravdne stroške, je treba uporabiti določilo 12.

člena Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti (v nadaljevanju Pogodba, prečiščeno besedilo, 97/c 340/03). Po navedenem določilu je prepovedano vsakršno razlikovanje glede na državljanstvo tam, kjer se uporablja Pogodba. Upoštevajoč 12. člen Pogodbe, slovenska sodišča za državljane držav članic EU oziroma pravne osebe s sedežem v državi članice EU ne smejo več zahtevati plačila tožniške varščine, kadar ti tožijo državljane Slovenije oziroma državljane drugih držav članic EU oziroma pravne osebe s sedežem v Sloveniji ali v drugi državi članice EU.

Takšno razlago je v zvezi s tožniško varščino za pravdne stroške podalo tudi Sodišče EU (razlaga predpisa prava EU, ki jo poda sodišče EU se vključi v sam predpis) - primerjaj sodbo sodišča EU z dne 26.9.1996, Data Delecta, C-43/95 in sodbo sodišča EU z dne 2.10.1997, Saldanha, C-122/96. Glede na navedeno bi odločanje slovenskega sodišča o oprostitvi tožniške varščine na podlagi omenjenih določb ZMZPP kot tudi na podlagi določb biletelarnega sporazuma o pravni pomoči pomenilo, da se različno obravnava državljane Slovenije in državljane drugih držav članic EU.

Izrekanje oprostitve tožniške varščine na takšni podlagi bi bilo v nasprotju z navedenim načelom primarnosti prava EU oziroma v nasprotju z 12. členom omenjene pogodbe, ki kot prisilni predpis vsebuje splošno prepoved diskriminacije na podlagi državljanstva. Čeprav iz drugih materialnopravnih razlogov je izpodbijana odločitev pravilna, zato je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku).