Civil court dismissed appeal for damages from criminal proceedings costs due to lack of causation and burden of proof.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Sodišče je torej formiralo sodbo o dejstvih v odvisnosti od uspešnosti njihovega dokazovanja oziroma od dokazne ocene. Ta predstavlja prizadevanje sodišča, da prouči ali obstoje ali neobstoje pogoji, da se določeno dejstvo šteje za dokazano. V kazenski zadevi je sodišče ocenilo, da ne obstoje. Iz navedene nedokazanosti dejstev v kazenskem postopku ni mogoče sklepati, da je resnica nasprotna. Tožnik, na katerem je breme, da v odškodninskem sporu dokaže nedopustnost ravnanja povzročitelja škode, bi zato moral dokazati, da se je prvotoženec o spornem stavku

zlagal oziroma, da si ga je izmislil.

Plačilo stroškov kazenskega postopka, ki v tem sporu predstavlja zatrjevano škodo, bi torej morala predstavljati neposredno negativno posledico toženčevega ravnanja. Vendar pa že sama sprožitev kazenskega postopka ni bila neposredno pogojevana z ravnanjem toženca, ampak je bila posledica tožnikovega voljnega ravnanja. Škode zaradi negativnega (za tožnika) izida tega postopka ne bi bilo mogoče pripisati tožencu. On ni prevzel tega tveganja, prevzel ga je le tožnik.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da naj toženca tožniku solidarno plačata denarno odškodnino v višini 80.285,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožniku je še naložilo, da tožencema povrne stroške postopka v znesku 56.760,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje.

Tožnik je proti takšni odločitvi vložil pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbena razloga napačne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišču prve stopnje očita, da ni upoštevalo, da sta oba toženca v kazenskem postopku trdila, da so bile besede, ki naj bi jih obdolženec J. P. izrekel na račun tožnika, res izrečene. Iz kazenskega spisa izhaja, da sta toženca o teh besedah lagala. Sodišče je s stavkom: "škoda je tožniku nastala zaradi tega, ker je sam napačno ocenil situacijo in ne zaradi ravnanja prvotoženca,"prekoračilo svoje pristojnosti. Če njegova zasebna tožba ne bi vsebovala elementov kaznivega dejanja, bi jo kazensko sodišče zavrglo brez obravnavanja. Tožnik še navaja, da je tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Tožnikova izpoved je bila vedno enaka v delu, kdo in kdaj mu je povedal o P-jevih besedah.

Pritožba ni utemeljena.

Vtoževani znesek 80.285,00 SIT predstavlja stroške kazenskega postopka, ki so bili naloženi v plačilo tožniku kot zasebnemu tožilcu v kazenski zadevi, ki jo je sprožil proti J. P. zaradi kaznivega dejanja opravljanja in sicer na podlagi pripovedovanja obeh tožencev, po katerem naj bi P. v zvezi s tožnikom dejal: "Toži vse povprek, saj je itak v bolezenskem stanju".

Pritožbeno sodišče uvodoma opozarja, da sodi obravnavani spor med spore majhne vrednosti, za te pa veljajo posebna pravila, ki odstopajo od splošnih pravil pravdnega postopka in ki zaradi bagatelnosti teh sporov racionalizirajo in reducirajo posamezne faze postopka. To velja tudi za pritožbeni preizkus odločitve v sporu majhne vrednosti. Tako se lahko sodba v takem sporu izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. To pomeni, da v pritožbi zoper odločitev v sporu majhne vrednosti, ni mogoče izpodbijati dejanskega stanja odločitve, oziroma da je ugotovljeno dejansko stanje neizpodbojna podlaga tudi pritožbeni odločitvi. Tako iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da drugotoženec o tem, kaj se je dogajalo na sestanku s P., s tožnikom sploh ni govoril. Če je tako, ne more biti podana njegova odškodninska obveznost. Izpodbijana sodba je zato v odločitvi, ki se nanaša na drugotoženca, že iz tega razloga pravilna.

Pravilna pa je tudi odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka zoper prvotoženca. Sodišče je pri tem štelo, da ravnanja tožencev ni mogoče označiti kot nedopustnega, nedpustnost ravnanja pa je ena od predpostavk civilnega delikta, ki morajo biti podane kumulativno in ki le vse skupaj pogojujejo nastanek odškodninske obveznosti.

Da bi bilo mogoče šteti ravnanje prvotoženca za nedopustno, bi moral tožnik dokazati, da se mu je zlagal. Pri tem pa tožnik ni uspel. Tožnikovo pritožbeno stališče, da to izhaja že iz kazenske sodbe, opr. št. III K 596/93, ni pravilno. Z navedeno kazensko sodbo je sodišče oprostilo P. potem, ko je zaključilo, da ni dovolj dokazov, da je izrekel sporni stavek. Sodišče je torej formiralo sodbo o dejstvih v odvisnosti od uspešnosti njihovega dokazovanja oziroma od dokazne ocene. Ta predstavlja prizadevanje sodišča, da prouči ali obstoje ali neobstoje pogoji, da se določeno dejstvo šteje za dokazano. V kazenski zadevi je sodišče ocenilo, da ne obstoje. Iz navedene nedokazanosti dejstev v kazenskem postopku ni mogoče sklepati, da je resnica nasprotna. Tožnik, na katerem je breme, da v odškodninskem sporu dokaže nedopustnost ravnanja povzročitelja škode, bi zato moral dokazati, da se je prvotoženec o spornem stavku zlagal oziroma, da si ga je izmislil.

Tožbeni zahtevek pa bi bilo treba zavrniti tudi ob drugačnem zaključku sodišča glede dokazanosti nedopustnosti toženčevega ravnanja, saj med takšnim ravnanjem in nastalo škodo ne bi bilo vzročnosti. Med škodljivim dejstvom in nastalo škodo mora namreč obstajati neposredna vzročna zveza. Plačilo stroškov kazenskega postopka, ki v tem sporu predstavlja zatrjevano škodo, bi torej morala predstavljati neposredno negativno posledico toženčevega ravnanja. Vendar pa že sama sprožitev kazenskega postopka ni bila neposredno pogojevana z ravnanjem toženca, ampak je bila posledica tožnikovega voljnega ravnanja. Škode zaradi negativnega (za tožnika) izida tega postopka ne bi bilo mogoče pripisati tožencu. On ni prevzel tega tveganja, prevzel ga je le tožnik.

Glede na navedeno je bilo treba tožnikovo pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).