Enforcement costs appeal dismissed; procedural timing prevents ruling on interest validity before objection decision.

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Ali so bili stroški izvršitelja v znesku 35.477,52 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, katerih povrnitev je upnik zahteval, sodišče prve stopnje pa z izpodbijanim sklepom tej njegovi zahtevi ugodilo in predmetne stroške naložilo v plačilo dolžnici, je odvisno od odločitve o dolžničinem ugovoru zoper sklep o izvršbi, od njegove utemeljenosti oziroma neutemeljenosti. Ker sodišče prve stopnje o dolžničinem ugovoru še ni odločalo, še ni mogoče reči, da so bili stroški, ki jih je iz izpodbijanim sklepom naložilo v plačilo dolžnici, potrebni za izvršbo ali ne. Iz tega razloga je s pritožbo izpodbijana odločitev preuranjena.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom kot neutemeljenega zavrnilo ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi in odmerilo nadaljnje izvršilne stroške upnika v znesku 2.200,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sklepa dalje do plačila.

Zoper sklep se je v roku pritožil dolžnik iz razlogov napačne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki predlaga, da pritožbeno sodišče sklep razveljavi in postopek ustavi v delu, ki se nanaša na obresti, oziroma, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da si tako sodišče kot upnik po svoje tolmačita zakonodajalčevo voljo. Sodišče pozablja naravo zamudnih obresti kot stranskih terjatev in po nepotrebnem vpleta še izvršljivost pravnega naslova. Zamudne obresti, kot tudi ostale obresti so stranske terjatve, vezana na obstoj in zapadlost glavne terjatve. Že iz izpisa odprtih postavk upnika izhaja, da se je do vložitve ugovora nateklo zamudnih obresti, ki za približno 50 % presegajo glavnico. Sklep sodišča je v obrazložitvi kontradiktoren in nejasen, saj sodišče v enem delu priznava, da so obresti presegle glavnico, v nadaljevanju pa svojo trditev pobije. Tako ni jasno, kolikšna je dejanska obveznost dolžnika do upnika, prav tako to ne bo jasno izvrševalcu sklepa o izvršbi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritrditi je pritožbi, da so razlogi sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu materialno pravno zgrešeni, ko to smiselno zaključi, da se pri ugotavljanju višine zapadlih in neplačanih obresti in ob uporabi 376. člena Obligacijskega zakonika (OZ) upoštevajo le tiste obresti, ki so obračunane od pravnomočnosti izvršilnega naslova do vložitve predloga za izvršbo; vendar kljub zmotni razlagi materialnega prava je odločitev sodišča prve stopnje, ko je ugovor dolžnika kot neutemeljenega zavrnilo, materialnopravno pravilna.

Ker je obligacijsko razmerje med pravdnima strankama, ki je predmet tega postopka, nastalo pred uveljavitvijo OZ dne 1.1.2002, se zanj uporabljajo določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki je veljal pred OZ (1060. člen OZ). ZOR ni imel določbe o omejitvi višine obresti, kot jo ima 376. člen OZ. Odločba Ustavnega sodišča RS o delni razveljavitvi določbe 1060. člena OZ, opr. št. U-I-300/04 je bila izdana dne 2.3.2006 in objavljena v Uradnem listu RS, št. 28/2006 dne 17.3.2006, medtem ko je bil izvršilni naslov v tem izvršilnem postopku (priloga A 2) pravnomočen dne 19.3.2003. Zakon o ustavnem sodišču (Ur. l. RS, št. 15/94-64/01) v 44. členu določa, da se zakon ali del zakona, ki ga je ustavno sodišče razveljavilo, ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev pričela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. A contrario navedeno pomeni, da se za razmerja, o katerih je bilo že pravnomočno odločeno, razveljavljeni del zakona uporablja. Za obligacijska razmerja, o katerih je sodišče že pravnomočno odločilo in v izreku izrecno odločilo o teku zamudnih obresti, kar velja tudi za izvršilni naslov v tem postopku, se torej še vedno uporablja 277. člen ZOR in izvršilno sodišče pri opravljanju izvršbe ne upošteva določbe 376. člena OZ.

Ker zgoraj navedena zmotna uporaba materialnega prava ni imela posledic na materialnopravno pravilnost odločitve sodišča prve stopnje in ker sodišče prve stopnje ni zagrešilo drugih kršitev, na katero pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo dolžnika kot neutemeljeno zavrniti in z njo izpodbijani sklep potrditi (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju).