Administrative court rejected appeal; execution of monetary debt requires administrative authority, not civil court.

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Ker je po 288. členu ZUP za odločanje o izvršbi za denarno terjatev upravna pristojnost oziroma gre za upravno izvršbo, je sodišče prve stopnje pravilno razveljavilo sklep o izvršbi in predlog zavrglo, saj ni stvarno pristojno za odločanje o predlogu za izvršbo.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je po uradni dolžnosti razveljavilo sklep o izvršbi in predlog za izvršbo upnic zavrglo. Naložilo jima je plačilo izvršilnih stroškov.

Proti temu sklepu vlagata pritožbo upnici. Terjatev upnic je premoženjska pravica, zato zanjo velja pravilo obligacijskega prava in gre za pristojnost sodne izvršbe. Nelogično je, da dolžnika, ki nočeta prostovoljno izpolniti svojih obveznosti, sama naložita sebi izpolnitev denarne obveznosti. Upnici si ne moreta predstavljati, da bi zanju izvršbo opravila davčna uprava, saj ta izterjuje terjatev oseb javnega prava. 228. člen ZUP pa ne določa tega, kar je zapisalo sodišče. Če pa ima sodišče v mislih 288. člen ZUP, pa je treba uporabiti tudi 289. člen ZUP, ki določa, da upravno izvršbo opravi organ, ki je odločil o stvari na prvi stopnji, kar je dolžnik. Ta pa tega noče. Upnik je predložil sklep o dedovanju, iz katerega je razvidno, da v zapuščino spada tudi neizplačan dodatek iz te odločbe. Gre za izpolnitev denarnih obveznosti zavezanca, ki ni državni organ.

Na vročeno pritožbo dolžnik ni odgovoril.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi 288. člena ZUP se izvršba odločbe za izpolnitev denarnih obveznosti zavezanca opravi z upravno izvršbo. Po novem ZUP je odgovor na vprašanje, ali se bo izvršba opravila kot upravna ali kot sodna izvršba, odvisen od izbranega sredstva izvršbe in ne več od vrste obveznosti (komentar ZUP, stran 925, GV založba, Ljubljana 2004). Nesporno pa je, da je odločba, ki predstavlja izvršilni naslov, upravna odločba, ki glasi na izpolnitev denarne terjatve. Zato pritožba nima prav, ko meni, da je le za primere, ko je odločbo izdala Republika Slovenija, moč govoriti o upravni izvršbi. Tudi za odločbe upravnih enot, ki so upravne odločbe, je upravna izvršba. Izjema je le v 2. odstavku 288. člena ZUP, ko gre za nepremičninsko izvršbo.

Zmotno menita pritožnici, da je v tej zadevi pristojno sodišče zato, ker sta podedovali to terjatev od upravičenca in sta o tem predložili pravnomočen sklep o dedovanju, opr. št. D 759/93. V tem primeru gre le za vprašanje prehoda terjatve na upnici in ne za vprašanje pristojnosti. Vrsta obveznosti se s tem ni spremenila, saj je izvršilni naslov še vedno upravna odločba in ne sklep o dedovanju, ki daje tožnicama le naslov za uveljavljanje te obveznosti v postopku pred pristojnim organom.

Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in ker pri tem ni zagrešilo nobenih kršitev postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sklep sodišča prve stopnje (365. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).