Appeal dismissed: testamentary bequest does not exclude property from estate under Slovenian inheritance law.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Volilo ne predstavlja posebnega dela premoženja, ki ne bi spadal v zapuščino. Naša ureditev dednega prava namreč ne pozna vindikacijskega legata, ki bi omogočal volilojemniku, da pridobi takoj ob smrti zapustnikov ex lege lastninsko pravico na nepremičnini oziroma iz premoženja, ki bi imelo ločen status do zapuščinskega premoženja in torej ne bi predstavljalo premoženja zapustnika. V skladu z določbo 86. člena ZD je možen le damnacijski legat (razen v primeru iz 33. člena ZD), ki pa predstavlja "zgolj" obligacijsko upravičenje volilojemnika, da zahteva iz zapustnikovega premoženja (aIi celo iz premoženja tretje osebe oz. drugih dedičev) določeno stvar.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da v zapuščino po pok. V. J. ne spada 3/10 nepremičnin, na katerih je v zemljiški knjigi vknjižen kot lastnik in zavrnilo tudi stroškovni zahtevek. Tožnici je naložilo, da plača toženki A. S. pravdne stroške v znesku 461.062,00 SIT, tožencu A. S. pa pravdne stroške v znesku 307.744,00 SIT v 15 dneh z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Proti navedeni tožbi vlaga pritožbo tožena stranka. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da ugodi tožbenemu zahtevku oziroma podrejeno sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje. Poudarja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo 84. člena ZD, da je treba določila oporoke razlagati po pravem oporočiteljevem namenu, ki je razviden iz oporoke, da je tožnica dolga leta delala na kmetiji in da ji za trud in delo dolguje plačilo, katerega je sam ovrednotil v višini 3/10 od svojega nepremičnega premoženja. Zapustnik bi lahko tožnici plačal tudi tako, da bi del kmetije prodal in plačal tožnici za njeno delo. Imel pa je pravico razpolagati s svojim premoženjem, podana pa je tudi pravna podlaga, ki predstavlja pridobitni naslov za tožečo stranko. Te sicer ni v 32. členu ZD in tega tudi ni nikdar zatrjevala. Določilo 48. člena SPZ izrecno določa možnost dogovora med lastnikom in graditeljem in vodi do nastanka lastnine. Pridobitni naslov je v 85. in naslednjih členih ZD. Solastninski delež 3/10 predstavlja namreč volilo in tožnica ima status volilojemnika. Glede preostalega dela pa ima tožnica status dedinje in le tam lahko toženca uveljavljata nujni delež.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in se v izogib ponavljanju sodišče druge stopnje najprej sklicuje na izčrpne pravne razloge prvostopnega sodišča, v zvezi s pritožbenimi trditvami, ki ponujajo novo pravno utemeljitev tožbenega zahtevka, ne pa sicer tudi novih dejstev ali novih dokazov, v zvezi s katerimi bi bila pritožnica prekludirana, glede na določilo 1. odstavka 337. člena ZPP, pa še dopolnilno navaja:

Tudi če bi sporni del zapustnikovih nepremičnin predstavljal volilo, kot sedaj pravno opredeljuje svoj zahtevek tožnica v pritožbi, to ne bi pomenilo, da navedeni del premoženja ne spada v zapuščino. Naša ureditev dednega prava namreč ne pozna tako imenovanega vindikacijskega legata, ki bi omogočal volilojemniku, da pridobi takoj ob smrti ex lege lastninsko pravico na nepremičnini oziroma na premoženju, ki bi imelo ločen status od zapuščinskega premoženja in torej ne bi predstavljalo premoženja zapustnika. Vindikacijski legatar je singularni naslednik zapustnika in le v tem primeru gre za neposredne stvarnopravne učinke volila (glej dr. Karel Zupančič: Dedovanje z uvodnimi pojasnili - Založba uradni list RS, Ljubljana 2002, str. 87). Po določbi 86. člena Zakona o dedovanju (Ur.list RS štev. 16/76 in naslednji; v nadaljevanju: ZD) je v naši ureditvi možen le damnacijski legat (razen v primeru iz 33. člena ZD), ki pa predstavlja "zgolj" obligacijsko upravičenje volilojemnika, da zahteva iz zapustnikovega (oporočiteljevega) premoženja (ali celo iz premoženja tretje osebe oziroma drugih dedičev, za kar pa ne gre v konkretnem primeru)določeno stvar. Predmet volila tako pridobi volilojemnik šele na podlagi izpolnitev zavezanca, pri nepremičninah z vpisom lastninske pravice na ime volilojemnika v zemljiški knjigo. Če gre torej za volilo iz zapustnikovega premoženja to pomeni, da tudi to premoženje predstavlja del zapuščine, le da voljena stvar pripade posebej oziroma izključno le volilojemniku, vendar v okviru razpoložljivega dela (glej določbo 1. odstavka 88. člena ZD). Ne gre torej za zapustnikovo premoženje, ki ne bi v trenutku smrti predstavljalo zapuščine - v zapuščino spada vse premoženje, ki je v lasti zapustnika v trenutku njegove smrti, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. Ob spornemu zapisu v oporoki, ki naj bi predstavljal po interpretaciji pritožnice, volilo, je ostal zapustnik vknjižen v zemljiški knjigi kot lastnik tudi tega dela premoženja. Kot nadalje pravilno izhaja iz izpodbijanega sklepa - zgolj zapis v oporoki, da pripade 3/10 nepremičnin tožnici, ne predstavlja takšnega pravnega naslova, ki bi tožnici že pred ali ob smrti zapustnika omogočilo neposredno pridobitev lastninske pravice in s tem izločitev tega dela premoženja iz zapuščine, ki ne bi bil podvržen pravilom dednega prava, za kar se v bistvu zavzema tožnica s predmetno tožbo.

Zapuščinsko sodišče pa bo moralo na podlagi interpretacije zapustnikove oporočne volje v tem delu ugotoviti, kaj pomeni ta oporočni zapis (84. in 85. člen ZD).

K pravilnim izčrpnim dejanskim in pravnim razlogom prvostopne sodbe sodišče druge stopnje drugega nima dodati in je zavrnilo pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi člena 165/2 ZPP. Pritožnica s pritožbo ni uspela in zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka. Prav tako tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, saj njen odgovor na pritožbo upoštevaje relativno enostavnost dejanske in pravne problematike, ki ju načenja pritožba, ni bil potreben (člen 155 ZPP).