Appeal dismissed; procedural violation claim rejected as appellant had full participation rights.

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Uveljavljena bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 163. členom Zakona o dedovanju, je podana v primeru, ko sodišče stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti z opustitvijo vročanja, odvzame možnost obravnavanja pred sodiščem. Vendar se po oceni pritožbenega sodišča nanjo utemeljeno sklicuje le oseba, ki te možnosti ni imela, v danem primeru tisti dediči, ki z izpodbijanim sklepom niso razglašeni za dediče, ne pa pritožnik, ki je v postopku ves čas sodeloval. Poleg tega pa kot rečeno pritožnik ne trdi, da bi mu sploh kateri dediči(i) odstopil(i) dedni delež.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo v katerem obsegu mu je bila zadeva po razveljavitvi sklepa V. s. v L., opr. št. II Cp 319/2002 z dne 29.1.2003 in sklepa O. s. v L., opr. št. DD 92/99 z dne 11.1.2002, vrnjena v ponovno odločanje. Ugotovilo je, da so se k dedovanju nepremičnin, vpisanih v vl. št. 482, 483 in 484 k.o. Č., last zapusnika do 3/191, priglasili zapustnikova hči M. P., hči M. ., sin A. S. in vnukinja M. M., ki so dediščino sprejeli ter jih razglasilo za dediče, vsakega do 1/4 omenjenega premoženja. Po pravnomočnosti sklepa je odredilo potrebne vpise v zemljiški knjigi in dedinjam M. P., M. M. in M. M. naložilo plačilo sodne takse, vsaki po 6.181,00 SIT.

Proti navedenemu sklepu se pravočasno pritožuje dedič A. S. Meni, da bi moralo sodišče razglasiti za dediče vse zakonite dediče, ki jih je devet. Navaja, da so se v prvem dednem postopku nepremičnine obravnavale kot premoženje bivše agrarne skupnosti M. P., dedovanje pa naj bi se obravnavalo po Zakonu o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti ter vrnitvi njihovega premoženja in pravic. Po tem zakonu lahko premoženje v naravi deduje le dedič, ki je član agrarne skupnosti, ostali dediči pa so upravičeni le do izplačila nujnega deleža. V tem postopku so ostali dediči vedeli, da v zapuščinskem postopku lahko računajo kvečjemu na nujni delež in tudi, da v primeru, če ne sprejmejo dediščine ali da te izjave ne podajo, njihov delež deduje član agrarne skupnosti. Sodišče je v tem smislu tudi odločilo, vendar je tedaj kljub temu na obravnavo vabilo vse dediče. V ponovljenem postopku pa je vabilo le štiri dediče, za ostale pa menilo, da niso zakoniti dediči. Preostali dediči niso dobili vabila in zato na obravnavi niso sodelovali in niso mogli posredovati svoje izjave, da dediščino sprejmejo ali da se dediščini odpovedujejo (v tem primeru pa možnost podati izjavo, kateremu dediču prepuščajo svoj delež). Ta pripomba je bila na obravnavi izrecno uveljavljana, vendar je sodišče ni upoštevalo.

Pritožba je bila vročena vsem dedičem, vendar je nanjo odgovorila le dedinja M. P., ki predlaga zavrženje ali zavrnitev pritožbe. Meni, da je bilo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku vezano na pravnomočno odločitev pod točko A/9 sklepa o dedovanju, opr.št. DD 92/99 z dne 11.1.2002.

Pritožba ni utemeljena.

Pojma "priglasitev k dedovanju" Zakon o dedovanju (Ur. l. SRS, št. 15/76 z nadaljnjimi spremembami, ZD) ne pozna; ureja le dve vrsti dednih izjav: izjavo o sprejemu dediščine in o odpovedi dediščini. Prva se v sistemu ipso iure pridobitve zapuščine s trenutkom zapustnikove smrti domneva (prim. 132. člen ZD), z drugo pa dedič ovrže domnevo, da sprejema dediščino (prvi odstavek 133. člena ZD). Pravnomočnost 9. točke sklepa O. s. v K., opr. št. DD 92/99 - 85 z dne 11.1.2002, s katero je ugotovljeno, da so se k dedovanju nepremičnin, vpisanih v vl. št. 482, 483 in 484 k.o. Č. priglasili A. S., M. P., M. M., M. M. pa je zahtevala pripadajoči nujni delež, bi kvečjemu utemeljevala zaključek, da so omenjene osebe dediščino sprejele, ne pa, da so se ostali dediči J. S., J. S., B. K., N. H. in C. S. odpovedali dedovanju, kot je (glede na to, da teh oseb ni razglasilo za dediče) očitno štelo sodišče prve stopnje. Vendar pa izpodbijanega sklepa J. S. (oziroma njegovi dediči), J. S., B. K. (oziroma njeni dediči), N. H. in C. S. ne izpodbijajo; torej dedne pravice glede spornega premoženja ne uveljavljajo. Tudi pritožnik, ki je z izpodbijanim sklepom dedoval 1/4 zapuščine, v pritožbi ne zatrjuje, da bi mu kateri dedič odstopil svoj dedni delež tako, da bi zaradi odstopa (ustreznega števila) dednih deležev sodedičev pridobil več kot 1/4 dediščine. Pa tudi sicer dedni delež lahko odstopi le oseba, ki je dedič. Upoštevajoč dejstvo, da se zoper izpodbijano odločitev (s katero niso imenovani za dediče) J. S. (oziroma njegovi dediči), J. S., B. K. (oziroma njeni dediči), N. H. in C. S., niso pritožili, ni mogoče, da bi pritožnik lahko pridobil večji dedni delež od 1/4. Uveljavljena bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 36/04 - UPB2, ZPP) v zvezi s 163. členom ZD, je podana v primeru, ko sodišče stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti z opustitvijo vročanja, odvzame možnost obravnavanja pred sodiščem. Vendar se po oceni pritožbenega sodišča nanjo utemeljeno sklicuje le oseba, ki te možnosti ni imela (v danem primeru bi bili to J. S. oziroma njegovi dediči, J. S., B. K. oziroma njeni dediči, N. H. in C. S., ki se niso pritožili), ne pa pritožnik, ki je v postopku ves čas sodeloval. Poleg tega pa kot rečeno pritožnik ne trdi, da mu mu sploh kateri dedič(i) odstopil(i) dedni delež.

Iz pojasnjenih razlogov pritožba ni utemeljena. Ker ni ne uveljavljenih ne po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).